Smučarski skoki so neločljivo povezani z rekordnimi poleti. Svetovni, osebni, državni, vsi so jasno zabeleženi. Le olimpijski ostajajo neuradni. Razlog je preprost: skakalnice niso enake, razmere se spreminjajo, velikosti objektov pa so se skozi desetletja drastično povečevale. A čeprav Mednarodni olimpijski komite in FIS olimpijskih rekordov ne vodita, zgodovina zimskih iger jasno pokaže, kako daleč so lahko skakalci leteli v posameznih obdobjih.
Prvi olimpijski skok v zgodovini se je zgodil leta 1924 v Chamonixu, ko je Norvežan Einar Landvik pristal pri 42 metrih. Že isti dan je Američan Anders Haugen mejo premaknil na 50 metrov. V naslednjih desetletjih so padale okrogle meje – 60, 70 in nato 80 metrov, ki jih je leta 1956 v Cortini d’Ampezzo presegel Antti Hyvärinen.
Prva olimpijska daljava prek 90 metrov je bila dosežena leta 1960, simbolična "stotica" pa leta 1968 v Grenoblu. Tam je Vladimir Belousov z 101,5 metra postavil nov mejnik. Leta 1972 je sledil eden najbolj legendarnih trenutkov v zgodovini iger. Wojciech Fortuna je v Sapporu pristal pri 111 metrih in olimpijski rekord izboljšal za skoraj deset metrov. Dosežek je zdržal osem let.
Z uvedbo V-tehnike so se daljave še dodatno podaljšale. Leta 1988 je Matti Nykänen v Calgaryju skočil 118,5 metra, štiri leta pozneje pa je Martin Höllwarth kot prvi presegel 120 metrov. Pravi prelom pa se je zgodil leta 1994 v Lillehammerju. Jens Weissflog je najprej preskočil 130 metrov, nato pa rekord pomaknil na 135,5 metra. Ta meja je v naslednjih letih rasla še naprej, do 137 metrov v Naganu in prek 140 metrov v Torinu leta 2006.
Najdaljši skok v zgodovini zimskih olimpijskih iger ostaja delo Gregorja Schlierenzauerja. Avstrijec je leta 2010 v Whistlerju v ekipni tekmi poletel 146,5 metra. Njegovega dosežka ni uspelo preseči na naslednjih treh olimpijskih igrah v Sočiju, Pjongčangu in Pekingu. Kako bo letos, v Predazzu?
