Če bi hollywoodski scenarist napisal zgodbo o klubu iz kraja brez železniške postaje, brez mestne hiše in z manj prebivalci, kot jih ima marsikatero ljubljansko naselje, bi mu očitali pretiravanje. A prav to se je zgodilo v Nemčiji. SV Elversberg bo prihodnjo sezono igral v Bundesligi in postal najmanjši klub v zgodovini nemškega prvenstva, ki se je prebil med elito.
Kraj Spiesen-Elversberg v Posarju šteje približno 7000 do 8000 prebivalcev. Stadion sprejme skoraj toliko ljudi, kot jih živi v kraju. Železniške postaje nimajo. Mestne hiše prav tako ne. Imajo pa bundesligaša. In to po eni najbolj neverjetnih športnih poti v zadnjih letih.
Pred štirimi leti je Elversberg igral v četri ligi. Kmalu pa ga čakajo obračuni proti Bayernu, Borussii iz Dortmunda in drugim velikanom evropskega nogometa. Klub je v zadnjih petih sezonah dosegel kar tri napredovanja in iz regionalnega anonimneža postal bundesligaška senzacija. Zgodba deluje kot anomalija v svetu velikih številk, kot nogometni upor proti logiki sodobnega športa. V času, ko evropski nogomet vse bolj postaja igra milijard, državnih skladov in globalnih korporacij, je Elversberg videti kot nekaj iz drugega časa: vaški klub, ki je po nesreči zašel med aristokracijo.
Za klubom stoji družina Holzer in farmacevtsko podjetje Ursapharm. Nekdanji nogometaš Frank Holzer je desetletja vlagal v klub, njegov sin Dominik Holzer pa danes vodi tako podjetje kot klub. Stadion nosi ime Ursapharm Arena, podjetje pa je ključni financer projekta. Elversberg zato ni povsem romantična zgodba amaterskih zanesenjakov, ki bi po čudežu premagali profesionalni nogomet. Toda prav tu postane zgodba zanimiva. Kritiki opozarjajo, da brez denarja Ursapharma tega vzpona ne bi bilo. Na nemških forumih se je po napredovanju hitro vnela debata, ali gre za pravo nogometno pravljico ali zgolj za dobro zapakiran poslovni projekt.
Po drugi strani pa tudi skeptiki priznavajo nekaj pomembnega: Elversberg ni prišel do Bundeslige z astronomskimi transferji in kupovanjem zvezdnikov. Klub je vlagal predvsem v infrastrukturo, organizacijo, skavting in razvoj. Medtem ko so številni tradicionalni velikani tonili v kaosu, dolgovih in menjavah trenerjev, je Elversberg deloval skoraj dolgočasno racionalno. Prav to je poudaril tudi Deutsche Welle: uspeh ni prišel čez noč, ampak skozi leta stabilnega dela in jasne športne ideje. Klub je gradil postopoma, skoraj neopazno, brez velikih besed in brez medijskega cirkusa.
Nogomet nas namreč še vedno privlači predvsem zato, ker občasno proizvede nekaj, kar deluje nemogoče
Morda najbolj simbolična epizoda te zgodbe se je zgodila lani. Nemške železnice Deutsche Bahn so se iz Elversberga javno ponorčevale in objavile fotografijo vlaka z enim samim vagonom, češ da bo to dovolj za njihove navijače na kvalifikacijski tekmi za Bundesligo. Danes se šala vrača kot bumerang: mali klub je prišel do elite, številni veliki pa ostajajo spodaj.
V Nemčiji je zato Elversberg postal nekaj več kot zgolj nogometna senzacija. Za ene je simbol upanja, da lahko tudi mali z dobrim delom pridejo na vrh. Za druge dokaz, da moderni nogomet tudi na podeželju postaja predvsem vprašanje kapitala in dobro organiziranega poslovnega modela. Oboje je verjetno res. Toda ne glede na to, kako gledamo na zgodbo, ostaja fascinantno dejstvo: kraj brez železniške postaje bo prihodnjo sezono gostil največje nemške klube. In prav v tem je nekaj skoraj poetičnega. Nogomet nas namreč še vedno privlači predvsem zato, ker občasno proizvede nekaj, kar deluje nemogoče. Nekaj, česar noben algoritem, noben Excel in nobena ekonomska projekcija ne zna povsem razložiti.
