Prvič je Andreja Leški pred pišoče slovenske novinarje prišla še vsa vroča manj kot uro po finalu, da je kar letelo iz nje. Kako pa ne bi, ko pa je že ob premieri na največjem odru postala olimpijska prvakinja v judu. "Pravljica, pravljica! Neverjetno! Presrečna sem. Že v dvorani nisem vedela, kam se obrniti, s kom to doživeti in proslaviti. Pač raznaša me, to lahko povem," je bruhala 27-letna Koprčanka. A že v naslednji sekundi so jo odvlekli nazaj v Champ de Mars areno nedaleč od Eifflovega stolpa na podelitev kolajn.
Vrnila se je z zlatom okrog vratu: "Zdaj mi kotičke ust še bolj gor vleče," je dejala Primorka. Vzela si je precej časa, da je za naše mikrofone razložila, kako je mlela tekmice, kako je življenje živela do zdaj in kako se ji bo najbrž spremenilo. in o vsem ostalem, kaj se je dogajalo vse od Tokia, kjer bi že lahko nastopila, do francoske prestolnice, o zadnjih dnevih v njej in sploh o najuspešnejšem v življenju.
O tem, kako je biti olimpijska prvakinja: "Težko je opisati vsa čustva, ker pri meni vlada zmešnjava. Malo grenek priokus je, ker je cela dvorana navijala za Francozinjo, vsi so pričakovali, da se bodo z njo veselili zlate kolajne. Jaz sem imela malo manj podpornikov, ampak mislim, da so bili vsi glasni in srčni."
O tem, kako je bilo utišati dvorano: "Utišati dvorano je bilo nepozabno, to mi bo zagotovo ostalo za življenje. Rohnenje pred tem in potem razlika, tišina, to je neopisljivo. Mislim, da bo to morala požreti, haha."
O celem dnevu tekmovanja: "Imela sem začrtan cilj. Šla sem pokazat, kar delam vse življenje in v čem uživam, to je bilo v mojih mislih. Imam rada judo, moram se tako boriti, kot da je to trening, na katerem uživam, in pokazati, kaj so moje največje vrline. To sem tudi izpeljala. Čez cel ta proces sem se imela dobro, brez sekiranja, brez stresa. Okej, malo tekmovalne treme, na začetku ni šlo, ampak bilo je kot na vsaki drugi tekmi. To se mi zdi največji dosežek. Da takšno dvorano ignoriraš in preneseš pritisk. Mislim, bravo, 'tap on the shoulder' (trepljaj po ramenu, v prevodu).“
O najtežjih trenutkih: Ni bilo težkega trenutka, kot da bi plavala čez ta dan. Ne morem vam povedati. Res. Tudi trener, sparing, vsa podpora, nisem hotela, da me stvari na telefonu motijo, ampak sem pa vsake toliko majčkeno pogledala, kaj se dogaja. Sploh zato, ker so tudi moji starši v Parizu in sem preverjala, ker sem jim tudi karte kupovala. Malo sem pogledala in sem videla to veselje, razumete? To je to. Prišli smo proslavit olimpijske igre in zdaj jih bomo lahko še dodatno."
O tem, ali je podvomila pred polfinalom proti Francozinji, ki jo je podpirala cela dvorana: "Podvomila nisem. Nisem imela kaj izgubiti, s to miselnostjo sem šla, s Clarisse sem izgubila že petkrat. Vedela sem, da ima podporo, ampak to je bil zanjo tudi pritisk. S tem se malo spodbujala in tolažila. Mislim pa, da sem dominirala v borbi, met tik pred koncem je bil le češnjica na torti. Vse je bilo lepa sestavljanka."
O tem, ali je vedela, da je bil to met za vazari: "Mislim, da je bilo ključno, da je bila roka notri, da je bila cela na boku. Ko sem jo vrgla, sem to videla na lastne oči in sem bila 80-odstotno prepričana, da bodo sodili vazari. Potem sem pa bila srečna, da je bilo le še 15 sekund do konca in nič več. Imela sem že dve kazni in si tretje nisem mogla privoščiti. Vse se je srečno izteklo."
O treh letih od Tokia, kjer bi lahko nastopila, če ne bi bilo tam Tine Trstenjak, ki je zasedla slovensko kvoto: "Bilo je zelo intenzivno. Zelo lepa se mi zdi zmaga proti Clarisse, če dodamo Tinin nastop, kjer je samo to manjkalo. Zdaj smo, evo, zaokrožili celoto. Najboljši smo in to je to."
O finalu v Parizu, kako težko se je bilo zbrati po zmagi nad Francozinjo v polfinalu: "Bilo je kar težko. Ko imaš medaljo v žepu, ti švigajo misli na vse strani. Sedela sva s trenerjem ob fizioterapevtski mizi, delala še zadnje analize in se pogovarjala. Parkrat sem ga morala ustvariti: 'Dajva še enkrat, zdaj sem bila nekje drugje'. Bilo je kar zahtevno, še posebej, ker je bila polfinalna zmaga tako pomembna in velika. Ampak uspelo mi je. Pač malo me je nasprotnica na začetku presenetila, čeprav vem, da je odlična v tej tehniki, pa še vseeno ne, ker je judo tak šport, da odločajo malenkosti. Včasih je boljše, da zaostajaš, potem greš lažje na vse ali nič, kar sem tudi naredila. Je že moralo tako iti."
O preobratih: "Je bilo kar intenzivno, verjetno ne samo zame, ampak za vse, ki so to gledali. Predstavljam si, da je moja mama bruhala od stresa. Pardon, ampak tako je. Težko je. Ključno je, da me to ni zmedlo, da sem ostala zbrana, da sem potem s fokusom prišla nazaj."
O tem, kako je v družbi Urške Žolnir in Tine Trstenjak, ob uspehih katerih je odraščala: "Dostikrat mi je bilo dano pod nos, da stopam v velike čevlje in tako naprej. Srečna sem, da sem tam, ker tja spadam in si to zaslužim. Evo, zapomnite si to ime: Leški, Andreja."
O prvi kolajni za Bežigrad: "Ne samo za Bežigrad, za kogarkoli drugega kot za Sankaku. Mislim, da je to zgodovinsko in upam, da je to odprtje neke nove poti, da bodo navalili s temi medaljami še vsi ostali."
O iskrici, ki bo plamen razširila med slovenskimi športniki v olimpijski vasi: "Energija je bila že do zdaj v redu, na nivoju. Upam, da bo to motivacija še za vse ostale. Ne dvomim, da se že brez mene veselijo. Nekaterim sem bila že do zdaj v podporo in bom v naslednjih dneh, če bom imela kaj časa. Komaj čakam, da se z vsemi poveselim, da še kaj dosežemo in odnesemo domov."
O slavju v Sloveniji: Joj, ne vem, morda na vseh koncih. Ali pa bom morda naredila velik piknik in bom povabila vse, ki jih poznam, in vse, ki hočejo priti, da to rešimo v enem šusu."
O spremembi v njenem življenju po zlati kolajni: "Hm, dobro vprašanje. Verjetno bo malo več pozornosti."
O tekmici v finalu, ki je bila najmanj renomirana od dveh pred njo: Bila je kar presenečenje, kar me je malo begalo, ker sem v zadnjem dvoboju z njo izgubila. Vem, da mi njen način borbe ne ustreza. Kar je posebnost pri judu, ne moremo gledati tako: jaz premagam tebe in ti njega, potem tudi jaz njega. Ampak judo ni matematika, ampak je borba, dvoboj. Borci smo različni. Vedela sem, da je odlično pripravljena. Rekla sem si samo, da ne bomo nič podcenjevali, grem lovit svojo vizijo in to je bilo to."
O tem, da se v finalu ne tekmuje, ampak zmaguje: "Če sem tako daleč prišla, če sem premagala aktualno olimpijsko prvakinjo doma pred takšno publiko sredi Pariza pod Eifflovim stolpom, mi ne reči, da ne morem zmagati še v finalu."
O trenerju: "Zelo sem bila sproščena, ampak takoj, ko sem začutila malo nervoze, sem tudi njegovo roko na hrbtu. Lepo me je znal umiriti. Toliko časa že sodelujeva, da se dobro poznava. Znal je svoj del opraviti, kot se spodobi. Tako dolgo sva trenirala skupaj, da sva oba vedela, kaj je čigava naloga. Držala sva se načrta in nama je uspelo s skupnimi močmi."
Pohod do zlata
Pot v boje za kolajne si je Andreja Leški tlakovala s tremi zmagami. Najprej se je le ogrevala z Gruzijko Eter Askilašvili, že po 58 sekundah je bilo po iponu konec. Trša nasprotnica je bila v drugem krogu Amina Bekadi. Primorka se po uvodnem zaostanku ni zmedla, minuto pred koncem je močno zagrabila Alžirko, jo stisnila k blazini, dosegla vazari in jo spravila v jok. Sama se takrat še nasmehnila ni. Prvič je roko stisnila pest po četrtfinalu, ko je premagala Kanadčanko. Catherine Beauchemin-Pinard je bila ob njunem zadnjem srečanju predlani boljša, tokrat ne, a dvoboj je vseeno šel v podaljšek. Najtežja je bila borba s Francozinjo Clarisse Agbegnenou, ki je bila v zadnjih dveh olimpijskih finalih s Tino Trstenjak. Primorka je dvorano, ki je pokala po šivih, utišala 15 sekund pred koncem. Trd oreh je bila v finalu tudi Prisca Alcaraz, Mehičanka, ki pred turnirjem ni ciljala najvišje. Tudi njo je Leškijeva premagala po uvodnem zaostanku.
