Svet se ne bo ustavil, se bo pa dobra dva tedna le vrtel v nekoliko drugačnem ritmu. Olimpijske igre so pač prevelike, da si ne bi vzele pozornosti. Upravičeno. Pariz je pripravljen, da na veliki oder postavi junake, ki bodo vsaj za nekaj dni zameglili globalne konflikte in ljudem namesto krvi ponudili navdih, upanje, sanje. Že nocojšnja otvoritev bo posebna, organizatorji obljubljajo, da bo parada ob reki Seni največja v zgodovini iger, do 11. avgusta, ko bo olimpijski ogenj ugasnil, pa bodo za presežke, rekorde, podvige, tudi padce in solze skrbeli predvsem športniki.
Če se bo uspešnost iger merila po tem, kako se bodo upoštevali olimpijski ideali o obdobju premirja, so najbrž že obsojene na propad. Prekinitve ognja v Gazi, Ukrajini in v drugih kriznih žariščih kljub pozivom papeža Frančiška in drugih avtoritet ni na vidiku. Ena od prvih skrbi organizatorjev bo, da svetovne konflikte umaknejo vsaj iz Pariza in z drugih prizorišč, se s poostrenimi varnostnimi ukrepi, ki vplivajo tudi na vsakodnevno življenje Parižanov, izognejo incidentom, napadom in drugim ekscesom. Za ocenjevanje uspešnosti spektakla, ki je mnogo več kot samo športni, pa bo treba najti druge kriterije. Gostitelji bodo iskali dolgoročne učinke iger na mesto in državo z novozgrajeno infrastrukturo ter računali, koliko od vloženih devetih milijard evrov se jim bo povrnilo. Mednarodni olimpijski komite bo tehtal, kako so marketinške in televizijske pogodbe odebelile njegov proračun, sponzorji bodo ugotavljali, kako je njihova pojavnost pod petimi krogi pospešila prodajo njihovih izdelkov …
Za športnike pa so kriteriji jasni. Že uvrstitev na največje tekmovanje na svetu je za marsikoga uspeh, za pot med nesmrtne pa je odtisnjen pečat v obliki olimpijske medalje praktično nujen. Številni so priprave na Pariz začeli takoj, ko so zapustili tekmovališče v Tokiu, nekateri še prej, med njimi ne bo malo takih, ki bodo nabrali prve olimpijske izkušnje, uresničili sanje, ki so jih imeli, odkar so se (resneje) začeli ukvarjati s športom. Igre bodo zagotovo spisale številne nepozabne zgodbe, dale nove junake, nekatere že uveljavljene ase še bolj utrdile na prestolu.
Da bodo v Franciji dodali kak odstavek, če ne že kar celega poglavja v športnozgodovinske zbornike, upajo tudi v slovenski olimpijski reprezentanci, ki še nikoli ni bila tako številčna. Ne le upa, slovenska devetdeseterica lahko upravičeno verjame v nove presežke. V poletju, ki je z nastopi nogometne reprezentance na Euru in junaštvi Tadeja Pogačarja na francoskih cestah Slovenijo še utrdilo med športnimi velesilami, pravi vrhunec šele prihaja. Z Janjo Garnbret, Kristjanom Čehom, Andrejo Leški, Benjaminom Savškom, kar tremi ekipami v kolektivnih športih in drugimi asi ima naša odprava močne adute, da še enkrat več zmeša štrene večjim in bogatejšim. Olimpijci so pripravljeni, da svetu (in predvsem sebi) dokažejo, da zmorejo višje, hitreje, močneje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
