Nogomet že dolgo ni več samo igra, ampak je tudi brutalen lov na mlade talente. Lovišče pa je ves svet, v katerem prežijo na bodoče Ronalde in potem vsake toliko naletijo na Yamale, Haalande ali tiste, ki jim želijo biti podobni. Lovci so tako klubi, trenerji, menedžerji, vse bolj pa tudi reprezentance, ki druga drugi izmikajo celo talente drugih nacij, kar je tudi vprašanje fair playa in dobrih odnosov med zvezami znotraj Uefe.
V Večeru smo opozarjali, da so iz BiH, nato pa iz Hrvaške pričeli stegovati prste po koroškem biseru Luki Topaloviću, te dni pa je izbruhnilo, da je v tišini tarča Avstrijcev postal 19-letni Erik Kojzek, ki je nogomet začel igrati pri Akumulatorju, nadaljeval pri Korotanu, nakar so na enem deških turnirjev oko vrgli nanj v WAC iz bližnjega Wolfsberga/Volšperka. Družina je zagnanega in vljudnega fanta, danes govori več jezikov, pričela voziti najprej na treninge, tri četrt ure v eno smer, da bi končno pristal na klubski akademiji in Dvojezični zvezni trgovski akademiji v Celovcu, ki jo obiskuje še danes. Da prvi pride in zadnji gre s treninga, je opazil izkušeni trener Dietmar Kühbauer, pod čigar vodstvom je Slovenec to sezono eksplodiral z 10 zadetki v članski ekipi, osvojil pokalni naslov, pa je bil v sanjski sezoni kar 4 mesece odsoten. Pozor! Lani jeseni je poškodbo staknil prav v dresu Slovenije na prijateljski tekmi na Brdu proti - Avstriji.
Gre za osebne in težke družinske odločitve, a nekaj je dejstvo. Samo dva milijona nas je in te zgodbe sploh ne bi smelo biti
Kojzek se je slovenski nogometni stroki leta poprej izmuznil, avstrijski selektor A-reprezentance, prekaljeni Nemec Ralf Rangnick, pa ga je po tej sezoni zdaj poiskal kar sam in premamil, da bi kar zamenjal nacionalni dres, ki je na lestvici družbene sprejemljivosti nekaj svetega, in mladenič je kar naenkrat na dveh reprezentančnih seznamih Slovenije (U20 in U21) in enem Avstrije (U21). Kaj je bil povod, ne želimo ugibati. Kojzek se na naše klice ne odzove, vsekakor pa se tako občutljive stvari med zvezo in igralcem ne rešujejo na očeh javnosti, ampak v pogovorih, trezno, umirjeno in z iskanjem skupnega cilja. Doslej je bil interes vzajemen. In dokler fant, ki je prototip sodobnega napadalca a la Haaland, Šeško ..., ne začne nastopati za Avstrijo (pravice še nima), je še nekaj časa za dogovor, ki je v interesu slovenskega nogometa. Ampak naj to storijo daleč od oči javnosti. Gre tudi za čast in majico z državnim grbom, kar moraš čutiti, in Erik je Slovenec.
Gre za osebne in težke družinske odločitve, a nekaj je dejstvo. Samo dva milijona nas je in te zgodbe sploh ne bi smelo biti. Tarče a la Topalović ali Kojzek ali Malić (17-letni Jeseničan iz Sturma, ki je oblekel dres BiH) se lahko vedno rešujejo sproti s pragmatičnim vpoklicem in nastopom v A-reprezentanci, saj po pravilih Fife za drugo potem ne smeš več igrati. S tem igralcu daš vedeti, da si ga opazil, obenem pa v korist obeh preprečiš mešetarjenje in vplivanje tretjih strani. Seveda selektorju Matjažu Keku nihče ne more zaukazati, koga naj vpokliče proti BiH ali Luksemburgu, a nismo devetmilijonska Avstrija in take talente krvavo potrebujemo. Tudi Miran Pavlin je javno jasno povedal, da pogreša tovrstno fleksibilnost, ker danes to počnejo vse reprezentance. Morda ni pošteno, je pa strateško. Koroški Haaland nima še niti sekunde v avstrijskem dresu in pustimo mu, da v miru premisli o svoji identiteti in prihodnosti, a ta hip se pri dogovarjanju bolj mudi Sloveniji.