Svetlo zgodovino mariborskega nogometa sta zaznamovala tudi dva neljuba dogodka, ki sta dolgo močno odmevala v športni javnosti, imela pa sta tudi pogubne posledice za mariborski nogomet. Prvi, imenovan afera driska, se je zgodil julija 1960 (o njem bomo v odštevanju do rojstnega dne NK Maribor še pisali), drugi, afera žoga, pa junija 1981.
Dva dneva po končanem prvenstvu druge zvezne lige zahod, v katerem si je Maribor zagotovil obstanek, so v torek, 16. junija, delavci UNZ Maribor priprli tajnika NK Maribor in predsednika finančne komisije na podlagi neizpodbitnih dokazov o nepravilnostih, ki so se dogajale v klubu. Ugotovili so, da je v klubu obstajal črni fond, v katerega so se stekala sredstva, ki niso bila nakazana na klubski žiro račun. Pri preiskavi pisarne sekretarja so v njegovi pisalni mizi odkrili 257.667 dinarjev, 7050 nemških mark, 89.710 avstrijskih šilingov in večjo vsoto drugih deviz, ki niso bila evidentirana v uradni knjigovodski dokumentaciji kluba.
Natančen pregled dokumentacije, ki so jo zasegli, je pokazal, da so v klubu z denarjem iz črnega fonda, ki je bil zaveden v "črni knjigi" od leta 1977 do razkritja, plačevali premije igralcem, trenerjem, nekaterim drugim ljudem v klubu, kupovali nove igralce in podkupovali kontrolorje, predvsem pa sodnike tekem. Na seznamu se je znašlo kar 30 sodnikov iz vseh koncev in krajev Jugoslavije, ki so dobili podkupnino bodisi v dinarjih, markah ali šilingih, da so "pomagali" Mariboru, ki se je šele na zadnji prvenstveni tekmi z zmago s 4:2 nad Čelikom v Ljudskem vrtu rešil izpada iz druge lige.
Razkritje organov pregona je odjeknilo po celi Jugoslaviji, veliko prahu je dvignilo tudi med privrženci mariborskega kluba in med vidnimi predstavniki tedanjega slovenskega in mariborskega družbenopolitičnega in javnega življenja. Na razkritje se je odzvala tudi Zveza nogometnih sodnikov Jugoslavije, ki je vse sodnike, ki so se znašli na seznamu, suspendirala, čeprav so se na zaslišanju od prvega do zadnjega izrekli za nedolžne.
Posledice afere žoga so bile za NK Maribor pogubne. Na izredni seji predsedstva združenja nogometnih drugoligašev zahodne skupine sredi julija je ta organ disciplinski komisiji združenja predlagal, da mariborski klub izključi iz druge lige in disciplinska komisija je julija to tudi storila. NK Maribor se je pritožil, a je komisija za pritožbe 30. julija potrdila sklep disciplinske komisije. Dokončni sklep, da se NK Maribor izključi iz druge lige, pa je 8. avgusta sprejela konferenca združenja nogometnih drugoligašev v Zagrebu in vijoličasti so morali v republiško ligo.
Afera ni pomenila popolnega potopa mariborskega nogometa, je pa pustila globoke rane. Sledila so leta životarjenja, NK Maribor se namreč vse do razpada nekdanje skupne države ni več trdneje postavil na noge. Osemdeseta leta so ob finančnih težavah zaznamovala tudi tekmovalna nihanja, s selitvami iz slovenske lige v drugo zvezno in nazaj. Po vsaki osvojitvi prvega mesta v slovenski ligi je ekipa v drugi ligi igrala zgolj leto, sezona 1986/87 pa je bila zanjo zadnja v drugi jugoslovanski ligi. Večina nogometašev, ki so v tistih letih nosili vijoličasto majico, je bila prepričanih, da se je po aferi žoga sodniška organizacija zarotila proti klubu, da so sodniki krojili usodo Maribora tako, da je bil ob vsaki uvrstitvi v drugo ligo že vnaprej obsojen na izpad.
Od dneva, ko so organi pregona razkrili nečednosti v NK Maribor, pa do konca temeljite preiskave, v kateri je bilo zaslišanih tudi 38 prič, je minilo poldrugo leto. Na zatožno klop mariborskega sodišča so 31. januarja 1983 poleg tajnika kluba in predsednika finančne komisije NK Maribor sedli še nogometni kontrolor in dvanajst nogometnih sodnikov, ki naj bi po bili osumljeni, da so storili kaznivo dejanje razsipništva na škodo družbenega premoženja. Sojenje je bilo sklenjeno 6. aprila 1983, ko je sodišče tajnika in predsednika finančne komisije NK Maribor obsodilo na pogojni zaporni kazni, pogojne kazni z vrnitvijo protipravno pridobljenega premoženja je izreklo osmim sodnikom, pet sodnikov in kontrolorja je oprostilo.
