Kipca sta dobila na slovesni umestitvi pred prvim dnevom ekipnega evropskega prvenstva v atletiki v Mariboru, kjer se bo Slovenija skušala v drugi ligi uvrstiti v prvo.
Britta Bilać je prav tako na stadionu Poljane članica hrama postala 24. junija pred odprtjem ekipnega EP in tekmovanjem tretje lige. Pozneje letos bo član hrama postal še Andraž Vehovar, ki je olimpijsko srebro osvojil na igrah v Atlanti, kjer je bil drugi v kajaku na divjih vodah.
Rojena je bila 21. maja leta 1970 in je prva slovenska športnica, ki je po osamosvojitvi osvojila olimpijsko kolajno. V Atlanti leta 1996 je v teku na 100 m z ovirami osvojila srebro, do zlata pa ji je zmanjkala le stotinka sekunde, pred njo je bila le Švedinja Ljudmila Enquist. Že leto prej je na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Barceloni osvojila bronasto kolajno na 60 m ovire.
"V Atlanti sem se počutila in se še kot zmagovalka. Sicer sem takoj po prihodu v cilj vedela, da sem druga. A so zmagovalko, Ljudmilo Engquist, dvakrat dobili pri jemanju nedovoljenih poživil," je med drugim dejala Brigita Bukovec.
Sledili sta še dve srebrni medalji na EP, dvoranskem leta 1996 v Stockholmu in na prostem leta 1998 v Budimpešti. Celotno kariero jo je vodil trener Jure Kastelic, ki jo je kot dvanajstletno deklico odkril na šolskem krosu. Pred atletiko je trenirala gimnastiko.
Bukovec je bila kar petkrat izbrana za slovensko športnico leta (1993, 1995, 1996, 1997, 1998). Leta 1995 je prejela Bloudkovo nagrado, leto kasneje pa naziv Slovenke leta. S svojimi dosežki je tlakovala pot prihodnjim generacijam slovenskih atletinj.
Med številnimi drugimi uspehi je bila tudi članica ženske reprezentance, ki se je 8. junija 1997 v tedanji prvi ligi evropskega pokala v Dublinu s povsem nepričakovano osvojitvijo prvega mesta prebila v tedanjo superligo. To prej in potem ni uspelo nobeni slovenski ekipi.
Naslednje leto so reprezentantke konec junija v tekmovanju elitne skupine v ruskem Sankt Peterburgu zasedle zadnje, osmo mesto. Edino posamično zmago v dvodnevnem tekmovanju je na 100 m ovire dosegla prav Bukovec.
Franci Petek, rojen 5. junija leta 1971, je leta 1991 poskrbel za enega največjih uspehov slovenskih smučarskih skokov, ko je v Predazzu kot prvi Slovenec postal svetovni prvak na veliki skakalnici. Tega leta je bil izbran tudi za športnika leta Slovenije, prav tako je prejel Bloudkovo nagrado.
"Tisti dan je snežilo in so tekmovanje prestavljali., Moral sem ohraniti zbranost, kar mi je odlično uspelo. Potem so za mano naslednje generacije nadaljevale to uspešno zgodbo. Upam, da bo tako tudi v začetku naslednjega leta, ko bodo na prizorišču, na katerem sem osvojil zlato, potekale zimske OI," je dejal Petek.
Do svoje edine zmage v svetovnem pokalu je prišel leto prej v Engelbergu. V mladinski konkurenci je osvojil dve ekipni kolajni na svetovnih prvenstvih, srebro leta 1989 in bron leta 1990. Na olimpijskih igrah v Albertvillu 1992 je kot prvi zastavonoša samostojne Slovenije zasedel osmo mesto na veliki skakalnici.
Ker se ni popolnoma prilagodil novemu V-slogu skakanja, je leta 1995 sklenil športno pot. Po karieri se je posvetil geografiji, doktoriral je leta 2004, pozneje pa je kot športni funkcionar vodil Smučarsko zvezo Slovenije in bil med pobudniki nordijskega svetovnega prvenstva v Planici leta 2023.
DŠNS je Hram športnih junakov, ki domuje v zelenem ringu ljubljanske dvorane Stožice, odprlo leta 2011, ko je kot prva na prireditvi Športnik leta vanj uvrstilo telovadca Leona Štuklja in Miroslava Cerarja, najboljša slovenska športnika prejšnjega stoletja. V naslednjih letih je oziroma bo letos svoje mesto v hramu našlo skupaj 63 posameznikov, veslaški osmerec iz olimpijskih iger v Tokiu leta 1964 ter tri generacije košarkarskega kluba Olimpije.
