Borut Planinšič ml.
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Da je nogomet v Braziliji religija, vemo. Če ima ta religija svojo različico pekla, Brazilci v njem čemijo dolgih 24 let. Mučnih in s solzami prepojenih 24 let, odkar je Ronaldo - oni prvi, pravi ali širši Ronaldo, kakor hočete - v jok spravil Nemce in je selecao iz Japonske prinesel svoj zadnji, peti, rekordni naslov svetovnih prvakov. Odtlej je vsako svetovno prvenstvo za Brazilce travma, ki se sicer začne s samozavestnim plesom sambe. In najhujša travma je prišla doma. Leta 2014, ko so jim Nemci za leto 2002 vrnili s sedmimi komadi.
Pred otvoritvenim spektaklom skupine C v New Jerseyju, kjer jih v noči na nedeljo točno opolnoči po našem času čakajo Maročani, je vzdušje spet na robu histerije. Pritisk je brutalno preprost: ali šesti naslov svetovnih prvakov ali pa v Riu znova ugasnejo luči.
Najdražji sin še okreva
Nekaj je bilo treba spremeniti, ko Braziliji že kvalifikacije za SP niso šle najbolje. Končala jih je kot peta, še dobro, da ima na razširjenem turnirju Južna Amerika na voljo šest mest. Vzeli so si velikega taktika. Prvega tujca na klopi Brazilije. Italijanu Carlu Ancelottiju so lani obljubili deset milijonov evrov na leto vse do 2030., še pet milijonov dobi, če osvoji naslov.
Pri sestavi reprezentance je imel sladke, a hkrati precej stresne skrbi. Ko imaš na voljo toliko napadalnih zvezdnikov, da bi lahko z njimi napolnil več reprezentanc, je nekdo vedno užaljen. Ancelotti ve, da bo prva violina Vinicius Junior, težavnemu fantu iz Reala je že bil trener. Družbo mu bo delal razigrani Raphinha iz Barce, v ozadju čaka najstniški dragulj Endrick, še bolj zadaj kapetan Marquinhos ...
Vsa Brazilija je napeto čakala, ali bo zraven eden njenih najdražjih sinov. Selektor ga je na seznam uvrstil zadnji hip. Neymar, zdaj že veteran, ki igra doma za svoj Santos, je četrtič na svetovnem prvenstvu in to bo pri 34 letih verjetno njegova zadnja priložnost za trofejo, saj je redko povsem nared za igro. Najboljši strelec v zgodovini Brazilije tudi zdaj še okreva po poškodbi in ga navijači ne pričakujejo na prvi tekmi.
Pazi se levov z Atlasa
Kdo je ostal doma? V taki ekipi je vsak rez dramatičen. Na letalo za Ameriko se nista prebila denimo Tottenhamov Richarlison in Arsenalov Gabriel Jesus. Zaradi poškodb manjkajo zvezdniki, kot so Rodrygo, Militao, mladi as Estevao. Kavarne v Riu so že polne selektorjev, ki čakajo, da prekolnejo dona Carla, če mu ne uspe. In velika možnost je, da mu ne uspe, stroka na tem turnirju več možnosti pripisuje Španiji, Franciji, Angliji, celo Portugalski.
Ali šesti naslov ali pa v Riu znova ugasnejo luči
Čez skupino z Marokom, Haitijem in Škotsko bo že šlo, tudi če se v izločilne boje ne bi po novem prebilo celo osem od dvanajstih tretjeuvrščenih moštev po skupinah. Toda že prva ovira je visoka kot Atlas. Maroko je pred štirimi leti v Katarju dokazal, da se ne boji nikogar. Njegovo prvo orožje je Achraf Hakimi iz PSG-ja, tu je prebrisani realovec Brahim Diaz. Ne, levi z Atlasa na tekmo, ki jo bo sodil Mariborčan Slavko Vinčić s pomočnikoma Tomažem Klančnikom iz Slovenj Gradca in Andražem Kovačičem iz Ljubljane, ne pridejo z belo zastavo. Maroko je vendar polfinalist iz leta 2022, za ta podvig je padla Portugalska. In afriški prvak je po neverjetnem razpletu, ko so naslov vzeli Senegalu, ta pa vse do danes noče vrniti pokala.
Tradicija je vendarle brazilska
Kako so se Brazilci pripravljali na severnoameriški izpit? Pozabite na ležerno poigravanje. Ancelotti je prinesel evropsko disciplino. Noče fantov, ki igrajo zase. Manj bo kompliciranja, več direktnega juriša proti golu. Po bolj kilavih rezultatih uvodnih pripravljalnih tekem so dobili zadnje tri s Hrvaško, Panamo in Egiptom s skupno gol razliko 11:4.
Navijači sicer ne marajo evropskih pridig o kolektivnem duhu in jekleni obrambi, želijo si svojo joga bonito, lepo igro. Morda pa tokrat le sprejmejo drugačen način. Vse za pokal. Njihov način je pač poln travm. Zadnja: Hrvati v četrtfinalu 2022. Torej: samba že, a z evropskimi gibi.
In tradicija je kljub dolgemu čakanju na brazilski strani. Kajti tudi med letoma 1970 in 1994 je minilo natanko 24 let, urok brazilskega četrtega naslova je bil zlomljen prav v ZDA '94. Zgodovina se ponuja sama, drama je zagotovljena.
