Istrabenz, nekoč veliki primorski gospodarski koncern, ki se je pod Igorjem Bavčarjem spremenil v ključnega igralca drugega vala slovenske privatizacije, po letih finančnega hiranja dokončno odhaja v zgodovino.
76 let po ustanovitvi bo namreč Istrabenz tudi uradno prenehal obstajati. Slovenski državni holding (SDH), krovni upravljavec državnega premoženja, si ga bo kot njegov zadnji lastnik v naslednjih tednih pripojil. Po tem, ko je z Istrabenzom konec avgusta že podpisal pogodbo o pripojitvi, jo mora potrdili še vlada kot skupščina SDH.
Sledili bodo vsi formalni postopki in prenos preostalega premoženja – poslovnih prostorov v Kopru in polovičnega deleža v podjetju Adriafin, ki ima v lasti družbo Vinakoper, najemnika nekaterih najboljših zemljišč v slovenski Istri. To pa je tudi vse, kar je ostalo od nekoč mogočnega holdinga, ki je na svojem vrhuncu pred dobrimi petnajstimi leti obvladoval pomemben del slovenske energetike, turizma in prehranske industrije.
Kako je torej Istrabenz prišel do svojega konca?
Od socializma do Bavčarja
Najprej kratek skok v 20. stoletje: Istrabenz so leta 1948, ko se je Jugoslavija po sporu zaradi resolucije Informbiro dokončno oddaljila od Sovjetske zveze, ustanovili takratna Istrska banka, Matija Petaroš in Valerij Jakomin. To se je zgodilo z odlokom Vojne uprave Jugoslovanske armade za Svobodno tržaško ozemlje. Že nekaj mesecev je prešel v družbeno lastništvo, v času nekdanje Jugoslavije pa je bil najbolj znan po bencinskih črpalkah.
Prvi direktor Istrabenza je bil Tržaški Slovenec Angel Gruden. Leta 1974 je vodenje Istrabenza prevzel Janko Kosmina, ki je na tem položaju ostal do leta 2002. Ena njegovih zadnjih potez je bila prodaja Banke Koper italijanski bančni skupini Sanpaolo.
Kosmino je na čelu Istrabenza nasledil Igor Bavčar, minister za notranje zadeve v času osamosvojitve, ki je politiko zapustil po neuspelem naskoku na vrh tedaj vladajoče LDS. Pod Bavčarjem je Istrabenz zaplul v povsem novo smer. Začel je kupovati hotele v Portorožu in Postojni. Skupaj z Gorenjem je ustanovil energetsko divizijo. Leta 2004 je dejavnost naftnih derivatov in bencinskih servisov prodal avstrijskemu OMV.
Kmalu zatem je Istrabenz prevzel Drogo in jo leta 2005 skupaj s Kolinsko združil v največje domače živilskopredelovalno podjetje. Začela se je obnova Hotela Kempinski, ki je stala vsaj enkrat več od prvotnih načrtov. Septembra 2005 pa je Istrabenz skupaj s Pivovarno Laško, ki jo je takrat vodil Boško Šrot, z državno prodajo delnic postal največji lastnik Mercatorja. Šlo je za posel, dogovorjen v kabinetu takratnega predsednika vlade Janeza Janše.
Naskok na Petrol je bil začetek konca
Leta 2007, v času največje domače privatizacijske in delniške vročice, je bil Istrabenz na svojem vrhuncu. Na ravni skupine, ki je imela v lasti 75 podjetij, je leta 2007 ustvaril skoraj 80 milijonov evrov denarnega toka. Vsaj enako pomembna je bila Bavčarjeva mehka moč. Bil je eden od peščice direktorjev, ki so obvladovali "Slovenijo, d.d.". Za razliko od preostalih menedžerjev, ki so bili v političnem smislu bližje levici, mu je politika krila hrbet tudi v času prve Janševe vlade.
Toda Bavčarju vse to ni bilo dovolj. Ni želel biti "le" generalni direktor Istrabenza, ampak je vse podrejal temu, da bi postal tudi njegov največji lastnik. Sam je vrsto let zanikal, da pripravlja menedžerski odkup. Toda holding je že obvladoval prek družb, ki jih je imel skrivoma v lasti (Maksima Holding), delniških parkirišč in tihih dogovorov z ostalimi takratnimi kapitalskimi mogotci (Boško Šrot, Stane Valant). Iz "omare" je stopil šele leta 2008, med prvo vojno proti "tajkunom".
Še prej, poleti 2007, se je odločil za naskok na Petrol, za katerega so se spopadli kapitalski krogi iz Janševega kroga. Ti so v zanimanju ruskih oligarhov za Petrol videli priložnost za posel življenja. Bavčarjev megalomanski načrt je pomenil začetek konca Istrabenza. V tem boju se je koprski holding zlomil. Zadolženost skupine se je med letoma 2006 in 2010 povečala z že takrat visokih 353 milijonov evrov na neobvladljivih 560 milijonov evrov.
Kje je končalo Istrabenzovo premoženje
Že pred tem so Bavčarja zapustili bolj ali manj vsi najožji sodelavci na čelu z Gorazdom Čukom in Srečkom Kendo. Eden zadnjih je Istrabenzovo ladjo zapustil Janko Kosmina, ki je Bavčarju kot nadzornik ves čas pokrival hrbet, a je s te funkcije odstopil zaradi prodaje Marine Koper. Če se je Petrol iz vojne z Istrabenzom zaradi velikega denarnega toka, ki ga je ustvarjal s prodajo naftnih derivatov, lahko relativno hitro pobral, je Bavčarjeva utrdba klonila.
Začela se je dolgotrajna dolžniška agonija Istrabenza. Ta je po Bavčarjevem odhodu skušal banke upnice prepričati, naj mu bodisi odpišejo vsaj del od pol milijarde posojil bodisi dajo na voljo več časa za njihovo vračilo. Rezultat je bila prisilna poravnava, s katero se je dogovoril za postopno poplačilo do leta 2013, že pred tem pa so Bavčarja prvič obiskali kriminalisti.
Velika večina premoženja Istrabenza, nekoč enega od stebrov domačega gospodarstva, je romala v roke tujcev. Drogo Kolinsko in Mercator, ki ga je Bavčar že pred tem prodal Šrotu, so kupili Hrvati, Istrabenz Plini in Actual IT sta končala v rokah Italijanov. Divizijo energetike je kupil Petrol. Bavčar je zaradi poslov s Šrotom pri lastninjenju Istrabenza končal na zatožni klop in bil pravnomočno obsojen na pet let zapora zaradi pranja denarja.
Zadnja Istrabenzova bitka se je bila za hotele
Po izteku dogovorjenega roka za "prisilko" so v Istrabenzu ugotovili, da imajo še vedno za 160 milijonov evrov posojil, premoženja pa le za okrog sto milijonov evrov. Leta 2013 so v Istrabenzu z bankami sklenili nov dogovor, po katerem bi morali večino dolga vrniti v petih, preostalo pa v desetih letih.
Toda v tem času so edino pomembnejše premoženje Istrabenza ostali le še hoteli, za katere se je vnela bitka med enim najbogatejših Srbov Miodragom Kostićem in državo. Njena Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znana pod imenom slaba banka, je prehitela Kostića in od preostalih bank upnic odkupila terjatve do Istrabenza. To ji je omogočilo popolno kontrolo nad holdingom.
S tem je država postavila tudi enega od temeljev za projekt državnega turističnega holdinga, ki ga je več let snoval dolgoletni minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. Leta 2019 je slaba banka želela prodati Istrabenzove hotele, a je morala te načrte na zahtevo takratne vlade Marjana Šarca zaustaviti. Nato je Počivalšek v začetku februarja 2020 dobil še končno zeleno luč za ta projekt, a je le nekaj dni pozneje stopil v tabor SDS, ki je dober mesec dni zatem prevzela vodenje vlade.
Nato je slaba banka prevzela Istrabenz in ga poslala v novo prisilno poravnavo, ki ji je omogočila prevzem Istrabenz Turizema. Preostale dolgove je odpisala. Od Istrabenza je ostala le še lupina, ki je imela na zadnji dan lanskega leta še slabih šest milijonov evrov dolga.
