Zaljubljeni v zasebne nepremičnine. Stanovanje bi moralo biti del univerzalnih temeljnih storitev, a jasno je, da problema ne bo rešil trg

Vsak bi moral imeti pravico do kakovostnega doma, so izpostavili strokovnjaki na okrogli mizi Stanovanjska neenakost: od privilegija izbranih do univerzalne temeljne storitve. Pogovor je organiziral OPRO, zavod za aplikativne študije, v njem so sodelovali Klemen Ploštajner iz Najemniškega SOS-a, Sašo Rink iz Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, Miloš Kosec iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Ko je bilo slišati, bi stanovanje moralo biti del univerzalnih temeljnih storitev, a jasno je, da trg ne bo poskrbel za nič - potrebujemo hiter poseg skupnosti.

Središča mest kot turistične destinacije

Med drugim so se dotaknili tudi stanovanjske problematike v Ljubljani. Rink je dejal, da je stanovanj bistveno premalo, za 450 enot se je prijavilo 4000 prosilcev: "Jasno je, da nismo zmožni zadostiti povpraševanju. Pogrešam politično zavest, da je dobra stanovanjska politika predpogoj za zdravo družbo. Varna streha nad glavo je nekaj, kar prispeva h kolektivnemu zdravju družbe." Eden od potencialov je razvoj zadružništva, a za to bi potrebovali zakonske spremembe in spodbude, je dejal.

"Stanovanje je danes investicija, ljudje jih ne kupujejo glede na potrebe, ampak glede na to, kakšno vrednost bodo imela v prihodnosti," je razložil Miloš Kosec in dodal, da so postala naložba, celo del špekulativne sheme. V Sloveniji danes velja ideal bivanja v predmestju v hiši, kamor se stanovalci pripeljejo z avtom. A predmestje nima izgrajene takšne skupnosti, kar ima po mnenju Kosca direktne posledice na družbo: "Ta postane bolj abstraktna in manj konkretna, če nimamo stika s skupnostjo." Problematično je, da središča mest postajajo turistične destinacije, kamor tudi prebivalci pridejo zgolj ob posebnih priložnostih. Ta ideja je perverzna, morali bi premakniti debato, da bi se javna stanovanja gradila tudi v mestnih središčih, je povedal.

V Jugoslaviji stanovanje zagotavljala podjetja

Pred petimi leti še ni bilo takšne stanovanjske stiske, kot je danes, se je pa začela nalagati že v letu 1991. Naše soseske v preteklosti so bile zastavljene kot ambiciozen projekt in so vplivale na preoblikovanje celotne države. V soseski so zraven stanovanj bile še trgovine, izobraževalne in zdravstvene institucije, prostor za rekreacijo. Kot je izpostavil Kosec, je stanovanjska problematika tesno povezana z razvojem mest, za to so imeli v preteklosti več razumevanja.

Od leta 2008 je stanovanjska problematika v Evropi in Ameriki postala polje pospeševanja družbenih konfliktov in ekonomskih trendov, je pojasnil Ploštajner. Nepremičninsko področje je pospeševalnik neenakosti. S prekarnostjo, nizkimi dohodki, izginjanjem stabilnih zaposlitev, polarizacijo trga dela in napihnjenimi finančnimi institucijami. Skrb zbuja, da v Berlinu in na Irskem kar 60 odstotkov novih stanovanj gradijo tuji investicijski skladi. Situacija je kompleksna in temačna in se zaradi prekarizacije še slabša. Pomembno vlogo pri tem ima tudi Airbnb, sploh v Ljubljani.

Klemen Ploštajner je spomnil, da so bila podjetja v času Jugoslavije dolžna zagotavljati stanovanja svojim delavcem. V to je bila vpeta celotna ekonomija, je dejal. Tudi v Angliji in Franciji so po vojni morali neposredno poskrbeti za stanovanje. Po sedemdesetih letih je prišlo do razgradnje ekonomskega modela in ekonomski sektor se je odločil osvoboditi se dolžnosti, da skrbi za javno dobro. Slovenija je sistem razgradila v devetdesetih, in sicer še bolj radikalno kot Anglija in Švedska.

Nad neenakosti z regulacijo

Ljudje danes kupujejo stanovanja na lokacijah, ki niso primerne za njihovo bivanje, ali ni primerne infrastrukture ali pa je stanovanje zelo oddaljeno od delovnega mesta, je opozoril Ploštajner. "Del politike to zagovarja kot nekaj smiselnega, češ saj ni treba, da vsi živimo v centru Ljubljane. A v mestih so bolj dostopne kakovostne javne storitve in delo," je pojasnil. "Stanovanje je osnovna človeška potreba, na drugi strani pa so akterji, ki to nujno potrebo izrabljajo v lastno korist, ki je večinoma profitna. Če tukaj ni regulatornega mehanizma, ki bi usklajeval ta izjemno neenaki položaj, pride do slabih situacij za ljudi. Problematično je, da država to problematiko obravnava kot socialno področje, stanovanja pa zagotavlja samo tistim, ki res ne zmorejo. Stanovanjsko problematiko bi morala obravnavati kot širše razvojno področje," je prepričan Ploštajner. Tudi Kosec je dejal, da bi na stanovanja morali gledati kot na razvojni projekt, ki bi lahko vodil v bolj trajnostno in solidarno družbo. Prepričan je, da je obdavčitev palica, ki jo potrebujemo. Na eni strani imamo namreč ljudi s premoženjem, ki dobijo kredite, in na drugi ljudi, ki si ne morejo privoščiti zadolževanja. "Ugotoviti moramo, kako bomo izpeljali ločitveni postopek zaljubljenosti Slovenije v vlaganje v zasebne nepremičnine," je dejal Kosec.

Stanovanjska problematika se pri nas rešuje družinsko, zadružništvo v Sloveniji pa slovi kot nekaj tujega, del preteklosti, kar smo prerasli, je dejal Ploštajner. Imamo sicer močno sosedsko mrežo, a gre za razmerja, ki so odvisna od kapric, dobrih odnosov in neizrekanja konfliktnih stvari. Zadruge to rešujejo v okviru demokratičnega mehanizma, z jasnimi pravili in mehanizmi delovanja. Gre za sistem, ki je pravičnejši od družinskega, tudi razmerje med stanovalci je enakovredno. Rink je izpostavil, da bi morali zagotoviti primerna zemljišča za gradnjo stanovanjskih zadrug ter jasno postavko za stanovanjsko politiko.