V hiši nasproti naše v Strasbourgu je dolga leta živel prijazen starejši par italijanskega rodu, s katerimi se sicer nismo posebej družili, smo se pa vljudno pozdravljali in eni za druge podpisovali priporočena pisma in pakete. Nedavno sta oba umrla, eden kmalu za drugim, kot se dolgoletnim parom pogosto zgodi in spodobi. Njuni otroci so hišo prodali, pred tem pa organizirali prodajo pohištva in osebnih predmetov. Robe je bilo veliko, zanimivega bolj malo, vseeno pa sva z ženo našla lepo jugendstil ogledalo, lični nočni lučki in ljubko stekleno šatuljo s kositrnim pokrovom, okrašenim z drobcenimi vrtnicami iz bakelita. Tik pred odhodom sem pogledal še v omaro v jedilnici in tam, med krožniki in priborom, opazil manjši doprsni kip Benita Mussolinija. Očitno je duče prišel na mizo zgolj za velike praznike, ko se je ob nedeljskem obedu zbrala cela družina, nono pa je po nekaj kozarcih edelzwickerja pripovedoval, kako luštno je bilo, ko je on bil še mlad.
Moj nono je bil iz Nabrežine pri Trstu, tudi on je imel opraviti z Mussolinijem, le da ga ni imel v kredenci, ampak na grbi, zaradi česar je bil sredi dvajsetih let prisiljen zbežati v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ustavil se je na Uncu pri Rakeku, v tistih časih je bila meja, danes bi ji lahko rekli Tajanijeva razmejitvena črta, pri Postojni. Tam se mu je zgodilo marsikaj, a to je material za eno od prihodnjih zgodb. Zgodovina je zanimiva veda, iz nje se lahko naučimo marsičesa, kar bi nam lahko prišlo prav tudi za današnjo rabo. Naši nonoti so živeli v hecnih časih, a zdi se, kot da se iz njih nismo prav veliko naučili. Pa bi se morali.
Pred dnevi sem se v Luxembourgu udeležil zasedanja Mednarodnega zavezništva za spomin na holokavst, medvladnega združenja, katerega članica je tudi Slovenija. V okviru zasedanja je bil organiziran strokovni posvet o potvarjanju zgodovine. Šlo je za odziv na vse pogostejše in vse manj prikrite poizkuse manipulacije, prikrivanja in laganja o zgodovinskih dejstvih o holokavstu in obdobju, ki je pripeljalo do tega najhujšega zločina v zgodovini človeštva. Govorilo se je bilo o vzrokih pa tudi o možnih odgovorih na trende, ki skušajo relativizirati ali celo zanikati umor več kot šest milijonov Judov in drugih žrtev nacističnega nasilja. Omenjeno je bilo nekaj zanimivih raziskav, na primer o povezanosti med potvarjanjem zgodovinskih dejstev o holokavstu in desnim populizmom, in celo o korelaciji med različnimi vrstami negacionizma. Poenostavljeno rečeno, tisti, ki zanikajo ali relativizirajo resnico o holokavstu, so tudi bolj nagnjeni k zanikanju posledic segrevanja okolja, nasprotovanju cepljenja otrok, veri, da je Zemlja ploščata, in verjetno tudi prepričanju, da kratki stik ne more zakuriti osemsto let starega hrasta. Korelacija seveda ni popolna, saj imajo ljudje težave z zgodovinskimi in znanstvenimi dejstvi iz različnih nagibov. Mnogo antivakserjev v ZDA prihaja iz vrst ortodoksnih Judov, po drugi strani pa gotovo obstajajo ljudje ki, čeprav cepljeni, verjamejo, da Zemlja ni okrogla.
Spravljaštvo z nedopustnim, ali kot mu rečejo Angleži, appeasement človeštvu v zgodovini še nikoli ni prineslo nič dobrega
Družbena ureditev, ki smo si jo v Sloveniji priborili z osamosvojitvijo, ni vrednostno nevtralna. Ni šlo za opredeljevanje levo ali desno, a državo smo utemeljili na načelih liberalne demokracije, ki smo jih zaščitili z ustavo.
