Slovenski mediji so v začetku februarja objavili afero s spornim govejim mesom poljskega porekla in nekaj časa dnevno poročali o njej. Afero je sprožil preiskovalni novinar, ki je v klavnici na severovzhodu Poljske pod krinko posnel dokaze, da so tam ponoči v odsotnosti vsakršnega nadzora klali in razsekavali bolne in celo poginule krave, meso pa izvažali kot neoporečno po Evropski uniji. Še več, novinar trdi, da ima vsaka velika poljska živinorejska farma v bližini klavnico, ki tako poskrbi za dobičkonosno odprodajo bolnih živali, ki bi jih po pravilih morali evtanazirati, njihovo meso pa zavreči.
Ko je afera izbruhnila, smo bili najprej deležni zagotovila, da sporno poljsko meso ni bilo uvoženo v Slovenijo. Že čez nekaj dni je sledilo priznanje, da je goveje meso iz "klavnice groze" tudi v prehranski verigi v Sloveniji. Ministrica za kmetijstvo in direktor Uprave za varno hrano sta odgovornost in krivdo poskusila preusmeriti na neslovenske "druge" z zatrjevanjem, da je bila sporna govedina v Sloveniji najdena v mesu za kebab. Sledilo je razkritje, da kar 15 ton poljskega mesa že pet mesecev hrani vodilna živilska poslovna skupina pri nas, Panvita, katere politične povezave sežejo do vrha državnega zbora. Meso se je nato izkazalo za neoporečno, a ga bo Panvita kljub temu vrnila. Veterinarski inšpektorat se je lotil preverjanja slovenskih predelovalcev mesnin, a javnost ne sme izvedeti, katerih. Izvedeli pa smo lahko, da so veterinarski inšpektorji po večmesečnem "zbiranju informacij" stopili na prste gorenjskemu mesarju, ki je klal dirkalne konje in njihovo meso, nasičeno z antibiotiki in protibolečinskimi sredstvi, prodajal kot zdravo konjsko meso. Poljska torej navsezadnje le ni tako daleč, kot so nas sprva hiteli prepričevati odgovorni. O tem, zakaj so veterinarski inšpektorji čakali več mesecev in dopustili, da medtem ljudje jedo sporno konjsko meso, javnost pa opozorili šele zdaj in prav zdaj, naj si vsak misli svoje.
Ljubimo pse, nosimo prašiče in jemo krave
Vrhunec medijske obravnave afere s poljskim mesom je bila oddaja Argument na Planet TV 6. februarja 2019. V enourni oddaji je bil glavni poudarek na preverjanju, ali je mogoče komu od odgovornih iz državne uprave naprtiti krivdo za če že ne uvoz sporne govedine v Slovenijo, pa vsaj za zavajanje javnosti s pomanjkljivimi informacijami in molkom. Nekaj pozornosti je bilo namenjene tudi neugodnemu položaju slovenskih živinorejcev na trgu mesa in še posebej v sistemu javnega naročanja hrane. Ob tem smo se soočili s šokantno verjetnostjo, da so sporno meso zaužili med drugim bolniki v mariborskem Univerzitetnem kliničnem centru, stanovalci več domov upokojencev in otroci v javnih osnovnih šolah in vrtcih. Sogovorniki v oddaji so bolj mimogrede namenili nekaj besed zdravju potrošnikov, kruto ravnanje z živalmi pa je sploh omenil le poljski novinar, ki je dogajanje v klavnici razkril.
Mesna industrija hodi po tankem ledu
Skratka, čeprav večina Slovencev dnevno uživa meso, bi zlati prinašalec zelo težko zašel na njihove krožnike. Tudi društva za zaščito živali, čez sto jih je v Sloveniji, se v veliki večini ukvarjajo predvsem z razmerami živali za družbo. Za dobrobit rejnih živali se tako ali tako ne splača skrbeti, saj gredo bolj prej kot slej v klavnico, kajne? Takšen odgovor smo dobile članice Društva za dobrobit živali AniMa, ko smo se nedavno odzvale na prijavo mučenja živine pri kmetu v Slovenskih goricah. Brez ovir nam je pokazal bike v hlevu s krvavimi ranami okrog vratu od težkih verig in se čudil, zakaj se vznemirjamo, ko pa gredo čez dva tedna v zakol. Če smo že pri verigah, v prid razširjenosti karnizma med Slovenci govori tudi dejstvo, da je peticijo proti pasjim verigam našega društva podpisalo že blizu 10.000 prebivalcev Slovenije, od katerih je po analogiji z uradnimi statistikami približno 9900 mesojedcev. Karnistično gledano, krave, prašiči, piščanci pač niso živali, so le meso, zato lahko iskreno sočustvujemo z nekaterimi živalmi, druge pa brez pomisleka jemo.
Afera s poljsko govedino je pokazala, da tistim, na katerih čut za odgovornost se zanašamo, ni mogoče zaupati. V skrbi za zdravje svojih bližnjih in sebe se je očitno moč zanesti le nase
Za ugodno ceno
Naravno naj bi bilo jesti meso, ker so bili naši predniki mesojedci? To je značilna izmišljena tradicija, ki se je poslužuje mesni lobi za povečevanje prodaje mesa. Vprašajte dedke in prababice, kolikokrat se je meso znašlo na revnih kmečkih mizah v preteklosti pa takrat, ko so kristjani ob mastenju z božično gosjo in velikonočno šunko še upoštevali tudi ribji petek in 40-dnevni post. Kdor bi zaklal svojo edino kravo, bi dobesedno pojedel svoj dohodek, pa so bili naši kmetje prepametni za kaj takega, raje so krompir otepali. Meso je bilo včasih poslastica, ki so se je ljudje veselili, in od doma zaklane živali so tudi prav vse dele porabili. To je bil čas, ko so krave imele imena tudi za tiste, ki so jih pojedli. Danes so le še ušesne številke.
Človek je, kar človek jé. Mi pa ne vemo več, kaj jemo, torej tudi ne vemo več, kdo in kaj smo. Naša telesa je koloniziral kapital in vanje z zaužito hrano in vdihanim zrakom skladišči vsakovrstne odpadke
Moralne in politične izbire
