Bilo je oktobra leta 2004. Kot rahlo prestrašen in od ljubljanske svobode krepko opit bruc sem v četrtek zjutraj prvič pomolil nos v veliko predavalnico filofaksa na Aškerčevi. Nekaj minut za tem je odločno za govorniški pult stopila ona – Cvetka Hedžet Tóth, si snela očala, nas z enim pogledom vse premerila in z jasnim, močnim in hkrati vedrim glasom, ki ga imam še zdaj v ušesu, začela: "Jaz sem marksistka. Če komu to ne paše, lahko kar zdaj zapusti predavalnico."
Njena samozavest in argumentirana razlaga, ki je sledila, mi še zdaj pomagata, da tudi sam ponosno rečem: jaz sem marksist. Ker to ni represija partijskega aparata, s katero nas že od osamosvojitve strašijo; ker to ni zakomplicirana dialektika, o pomenu katere se je možno prepirati dneve in noči; ker to niso samovoljni diktatorji, ki so z Marxovimi besedami na ustih v boju za oblast v smrt pošiljali milijone. To tudi ni krvava revolucija drhali, kot bi nekateri radi prikazali, ampak najprej in predvsem revolucija lastne pozicije v svetu. Vsaj zame – kolikor sem se naučil od profesorice – to pomeni, da se z uporom zatiralskim strukturam moči postavimo na stran šibkejših in se zavzamemo za avtonomijo mišljenja, dejanja in življenja vsakega človeškega bitja. To je drža, "svetovni nazor", ki živi in poudarja solidarnost, enakost, etičnost, mir in sožitje – skratka, ljudi pred profitom in pred ideologijo, saj "slepo sledenje ideji vodi v nasilje, nasilje pa vedno le v novo nasilje".
Bilo je maja leta 2007. Vlada je grozila z uvedbo šolnin in na videz razbita, skomercializirana študentska raja se je organizirano uprla ter vse do danes to temo pregnala s slovenske politične agende. Tudi takrat je bila z nami, z nasveti, podporo in glasnim uporom v raznih odborih in telesih visokošolske politike – kot ponosna članica generacije študentskih protestov leta 1968, ki je v nas videla svoje naslednike, naslednice, soborce in soborke. Ko mi je to povedala, je bil to zame vrhunec mojega študentskega udejstvovanja, in šele od takrat sem si vedno bolj pogumno upal stopati na pot upora, kritičnega mišljenja in udejstvovanja. Seveda je bila pohvala pospremljena tudi s kritiko vsebin našega študentskega časopisa, ki je takrat dejavno sodeloval pri uporu, a premalo teoretsko podkovano in kritično argumentirano zanjo. Še zdaj se spominjam teh besed in ravnokar, pri pisanju tega prispevka, se sprašujem, kaj bi nanj porekla ona.
Bilo je junija leta 2013. Le štiri dni pred zagovorom diplome se mi je skoraj podrl svet, saj so mi iz referata sporočili, da sem tik pred poletnimi počitnicami zaradi birokratske napake ostal brez predsednika komisije. Vnovič je zazvonil telefon, klic pa je obup spremenil v radost: "Profesorica Tóth se je javila, da bo predsedovala komisiji." V treh dneh je prebrala moj več kot stostranski "špeh", me na zagovoru še temeljito izprašala, na koncu pa s pohvalo tudi spodbudila za nadaljnje filozofiranje, kar še danes nosim s seboj. Zanjo smo bili vsi študenti in študentke filozofski kolegi in kolegice. Mi smo vikali njo, ona je vikala nas. In tako se je za nas tudi zavzemala, kot profesorica, članica komisij, kateder in odborov ter nazadnje tudi kot mentorica številnim, ki so z ukinitvijo starih, predbolonjskih diplom lovili zadnji vlak za dokončanje študija. Prijatelja Klemna je kar na dom klicala, da ga je motivirala in priganjala k pisanju. In je diplomiral, tako kot mnogi drugi. To je profesorska in filozofska veličina, ki svoje avtoritete ne gradi na ustrahovanju, zaničevanju in lovljenju študentov na vsaki besedi, vejici in piki. Vedno je najbolj cenila, če si pokazal, da nekaj razumeš z lastno glavo in znaš to pojasniti s svojimi besedami. Bili smo enakovredni, kar me je navdajalo z občutkom samozavesti, spoštovanja in hkrati odgovornosti. Ne, na izpit k njej nisi prišel z mačkom in luknjami v znanju. V sebi si hotel občutiti enak filozofski žar, veselje do življenja in teorije, ki ga je izžarevala ne le na predavanjih, ampak kadarkoli si jo srečal in ji pogledal v odločne, iskrive, stroge in vedre oči.
"V sebi si hotel občutiti enak filozofski žar, veselje do življenja in teorije, ki ga je izžarevala ne le na predavanjih, ampak kadarkoli si jo srečal in ji pogledal v odločne, iskrive, stroge in vedre oči"
Bilo je 14. decembra leta 2020. Ko sem prebral, da nas je zapustila, me je hkrati z žalostjo prevzela nezadržna želja po spominjanju in pisanju. Njena predavanja in srečanja z njo so mi začela plesati pred očmi, odmevati v ušesih in rezonirati v mislih. Predavala in govorila je v enostavčnicah, besednih enigmah – aforizmih, kot je sama rada rekla – ki so nosile toliko modrosti in znanja, da se mi vedno znova pokažejo iz drugačne perspektive in me še zdaj učijo z novimi uvidi. Še s svojim odhodom je v meni zbudila veselo znanost neskončno radovednega in brezkompromisno kritičnega (tudi in predvsem do samega sebe in svojih idej) filozofiranja, ki temelji v čudenju – sebi, sočloveku, svetu. V tem trenutku se čudim: njeni pokončni drži; njenemu neomajnemu uporništvu proti vsemu neživljenjskemu; njenemu neizčrpnemu viru modrosti in ljubezni do teorije; njeni neizmerni vedrosti, ki jo je izžarevala kljub osebnim razočaranjem in družbeni regresiji. Zato kličem še enkrat z njo, da e ne pozabi: bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče! Recimo glasen DA življenju, saj se ji bomo s tem verjetno najbolje poklonili.
