Sodelovanje Slovenije v Natovih operacijah v Afganistanu se je začelo leta 2004, ko je naša država vstopila v Nato. Poveljnik prve brigade Slovenske vojske (SV), polkovnik Boštjan Močnik, je v Afganistanu dvakrat deloval v okviru operacije Isaf, in sicer leta 2009 in 2013. "Ko sem bil drugič v Afganistanu, smo v provinci Farah usposabljali afganistansko vojsko. Z nami so sodelovali tudi pripadniki ameriške nacionalne garde iz Kolorada, tako da je bil kontingent sestavljen iz dveh nacij. Fokus takratnega dela je bil predvsem na dvigu izurjenosti in usposobljenosti dveh afganistanskih bataljonov," razlaga Močnik, ki je bil dvakrat poveljnik slovenskega kontingenta v Afganistanu.
Na prvem mestu je bila varnost vojakov
Vojska, ki so jo v Afganistanu urili tudi naši vojaki, je v zadnjih dneh praktično popolnoma razpadla. "Mogoče je bilo slutiti, da bodo talibani, potem ko so lani podpisali mirovni dogovor z ZDA, prevzeli oblast, a sem upala, da bo vse to potekalo na bolj demokratičen način in z dogovori o tem, kdo bo prevzel vodenje vlade, morda celo glede volitev," poudarja obramboslovka Maja Garb z ljubljanske Fakultete za družbene vede (FDV). Garbova je po eni strani vesela, da v državi vsaj za zdaj ni bilo hujšega prelivanja krvi, po drugi strani pa bi si vendarle želela določen upor proti talibanom. "Se pa že zdaj vidi strah pred maščevanjem. Ne znam si predstavljati, kakšen strah je med ljudmi, ki so na kakršenkoli način 20 let sodelovali s prejšnjo oblastjo, ki ni bila nikoli zelo trdna. Predstavljam si tudi, da se vsaj delu vojakov mednarodne skupnosti, ki so bili v Afganistanu večkrat, med njimi so seveda tudi slovenski vojaki, verjetno zdita čas in trud, ko so delovali tam, nekoliko zapravljena."
V Kabulu še trije slovenski državljani
Po besedah obrambnega ministra Mateja Tonina so v Kabulu še trije slovenski državljani in jih poskušajo evakuirati. Še do nedavnega so bili štirje, a so enega že uspešno evakuirali, je pojasnil Tonin. Preostali trije Slovenci so še vedno v bližini letališča v Kabulu, kjer se pripravlja in ureja njihova evakuacija z območja, je povedal Tonin, ni pa razkril, kdo so omenjeni državljani in zakaj so trenutno v državi. Glede afganistanskih sodelavcev SV, ki so Slovenijo zaprosili za pomoč oziroma azil, pa je Tonin dejal, da naša država teh ljudi ne bo pustila samih. Podrobnih informacij o sodelavcih SV v Afganistanu zaradi varnostnih razlogov ni želel razkriti, je pa zagotovil, da SV pozna njihova imena, priimke, lokacijo in njihovo natančno število. Slednje naj ne bi bilo višje od dvajset. Tudi predsednik republike Borut Pahor je poudaril, da je prav, da Slovenija po svojih najboljših možnostih pomaga tistim Afganistancem, ki so pomagali pri opravljanju nalog slovenskih vojakov.
"Ko sem prvič prišel v Afganistan, sem se na to temeljito pripravil. Lahko pa potrdim, da če ne drugega, doživiš kulturni šok, ker prihajaš iz popolnoma drugega okolja in iz kulture z drugačnimi vrednotami. Ne bom rekel, da si zaprepaden, si pa presenečen," razlaga Močnik. Slovenski vojaki so se po njegovih besedah za odhod v Afganistan pripravljali od šest do devet mesecev, pod Hindukušem pa je bila vedno na prvem mestu njihova varnost. "Sprejeli smo določene zaščitne ukrepe, in sicer tako v času fizičnega usposabljanja bataljonov kot v času premikov iz naše baze v bazo afganistanske vojske." Absolutne varnosti ni mogoče doseči, v Afganistanu pa po njegovih besedah ni bilo nič nenavadnega, če je v bližino njihove vojaške baze kdaj priletela kakšna raketa.
V 20 letih se v Afganistanu ni spremenilo nič
Usposabljanje afganistanske vojske je po njegovih besedah potekalo tako, da so "dvigovali stopnjo usposobljenosti do zadnjega vojaka v bataljonu" na področjih, kot so med drugim izvajanje streljanja, taktično delovanje, topografija ter saniteta in medicina. Slovenski vojaki so si pri delu pomagali s prevajalci, saj bi sicer zgolj z angleščino zašli v nepremostljive jezikovne ovire.
Močnik pravi, da je imel srečo, da je dvakrat delal z isto ekipo prevajalcev: "Verjamem, da so bili ti ljudje varnostno preverjeni. Ne nazadnje smo tudi sami ocenjevali kvaliteto njihovega dela. Nikoli mi ni bilo znano, da bi kdo imel kakršnekoli pripombe k njihovemu delu. To so bili mladi ljudje z univerzitetno izobrazbo, tekoče so govorili angleški jezik." Na vprašanje, ali bi članice Nata morale pomagati omenjenim posameznikom in njihovim družinam, Garbova odgovarja, da se lahko države odločijo za različne pristope glede sprejemanja omenjenih ljudi: "Glede na to, da jih je lahko strah pred maščevanjem talibanov, ti ljudje verjetno potrebujejo neko obliko pomoči. Ti prevajalci so bili absolutno potrebni in nujni."
Afganistan je dober primer tega, kaj se zgodi ob odsotnosti izhodne strategije
Ob tem obramboslovka poudarja, da ji je žal, ker se v Afganistanu v zadnjih dvajsetih letih kljub velikim načrtom, idejam in upanju ni spremenilo nič. "Danes od tega ni nič. Govorili smo o postkonfliktni obnovi, o reformi varnostnega in gospodarskega sektorja, o demokratizaciji. Koliko truda, dela in sestankov je bilo v dogovorih z lokalnimi oblastmi. Za kaj? Za kaj?" se sprašuje Garbova. Ob tem dodaja, da je Afganistan dober primer tega, kaj se zgodi ob odsotnosti izhodne strategije: "Ko se mednarodna skupnost ali posamezna država kje vmeša, ne moreš potem kar vse skupaj zaključiti in reči, zdaj pa gremo, in pustiti vse za seboj. Ta prehod je zelo težko narediti. Lažje je oditi v neko državo in tam 'delati red', težje jo je pa potem zapustiti." Zadnji slovenski vojaki so Afganistan zapustili sredi letošnjega maja. Največ naših vojakov je bilo v državi leta 2011, takrat jih je bilo v dveh izmenah skupaj 179. Slovenska vojska je sicer ena redkih zavezniških sil, ki pod Hindukušem niso imele nobenih smrtnih žrtev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
