Ustavno sodišče je razveljavilo sodbi, s katerima sta sodišči zavrnili zahtevek posojilojemalcev za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih ter za vračilo preplačil. Ugotovilo je, da sodbi nista ustrezno odgovorili na pomisleke glede presoje standarda pojasnilne dolžnosti bank in nepoštenosti. Vrnilo ju je v ponovno odločanje.
Ustavno sodišče je preizkusilo sodbi ljubljanskega okrožnega sodišča z 9. julija 2019 in Višjega sodišča v Ljubljani z 11. maja 2020. Ustavno pritožbo sta vložila zakonca Igor in Simona Ajdnik, ki ju je zastopala Odvetniška pisarna Robert Preininger, gre pa za prvo odločbo ustavnega sodišča na temo posojil v švicarskih frankih.
Izpodbijani sodbi sta po pojasnilih ustavnih sodnikov temeljili na dveh samostojnih nosilnih stališčih. Prvo je bilo sestavljeno iz izhodišča, da se poštenost oziroma nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, to je valutne klavzule v švicarskih frankih, v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti ne presoja, in pa ocene, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru izpolnjena. Z drugim stališčem pa sta sodišči po vsebinski presoji pogodbenega pogoja, to je valutne klavzule, ugotovili, da ta ni bil nepošten. Ustavni sodniki so se odločili, da zaradi precedenčnega pomena ustavnopravnih vprašanj, ki jih odpirata obe stališči sodišč, preizkusijo obe stališči sodišč v celoti.
V DZ v sredo glasovanje o zakonu
Državni zbor bo v sredo glasoval o predlogu zakona za ureditev problematike posojil v švicarskih frankih, ki ga je v postopek vložil državni svet.
Predlog zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih določa porazdelitev valutnega tveganja med kreditojemalca in banko za pogodbe, sklenjene v obdobju, preden je švicarska centralna banka leta 2015 odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto, kar je vodilo v povečanje obveznosti kreditojemalcev do bank.
Po predlogu bi zakon predpisal vključitev določitve obsega najvišje dopustne spremembe valutnega tečaja v kreditne pogodbe v švicarskih frankih, sklenjene v obdobju od 28. junija 2004 do 31. decembra 2010. Tako bi se valutno tveganje prerazdelilo med pogodbenima strankama. Anekse h kreditnim pogodbam, tudi za medtem že odplačana posojila, naj bi banke pripravile v 60 dneh po uveljavitvi zakona.
Sodna praksa Sodišča EU sicer prav na primeru posojila v švicarskih frankih določa, da mora biti potrošnik v jasnem in razumljivem jeziku informiran o vseh mehanizmih pri glavnem predmetu pogodbe, ki vplivajo na odplačevanje posojila, ter o njihovih posledicah, da lahko sprejme preudarno in poučeno odločitev. Če ni tako, pa mora sodišče v nadaljevanju opraviti presojo poštenosti, torej tega, ali je banka delovala v dobri veri oz. skladno z načelom vestnosti, ter ali obstaja znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih med pogodbenima strankama.
V zvezi s presojo standarda vsebine pojasnilne dolžnosti po presoji ustavnega sodišča iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni bilo mogoče razbrati, na podlagi katerega pojasnila banke se je posojilojemalec lahko zavedal dejanskih posledic velike depreciacije domače valute oziroma rasti tečaja franka na višino prevzetih obveznosti. Ker gre za ključno vsebino standarda pojasnilne dolžnosti, sta sodišči kršili pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena ustave.
Glede presoje nepoštenosti pa sta pritožnika ves čas postopka opozarjala na strokovno kvalificirano poznavanje tveganj valutnega trga na strani banke, kar sta povezovala z dolgoročnostjo kreditne pogodbe in transparentnostjo lastnega premoženjskega položaja, saj je šlo za nakup družinskega doma.
Te trditve po presoji ustavnega sodišča na podlagi direktive EU o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah iz leta 1993 in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo Sodišče EU, pomenijo element presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, ki ga je treba upoštevati. Ker se sodišči do njih nista opredelili, sta po mnenju ustavnih sodnikov kršili pravico pritožnikov do opredelitve iz 22. člena ustave.
Odločbo, da se sodbi razveljavita in vrneta v ponovno odločanje, je ustavno sodišče sprejelo s petimi glasovi za in tremi proti. Proti so glasovali Klemen Jaklič, Rok Svetlič in Marko Šorli. Sodnik Svetlič je dal ločeno odklonilno mnenje, novi predsednik sodišča Matej Acetto pa ločeno pritrdilno mnenje.
