Ob obletnici prve smrti zaradi novega koronavirusa je bila danes dopoldan v parku Mihe Potočnika na ljubljanskih Žalah žalna slovesnost, s katero se je Slovenija poklonila spominu vseh preminulih zaradi covida-19 in izrekla sožalje in sočutje njihovim svojcem. Žalni nagovor v imenu države je imel predsednik republike Borut Pahor, v znak žalovanja in življenja v parku pa je bila posajena vrba, ki jo je blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore.
Predsednik Pahor je v govoru poudaril, da so se preštevilni v tem neusmiljenem času poslovili v globoki in boleči osamljenosti, brez zadnjega, nežnega dotika in grenkih solz slovesa njihovih svojcev. "Zdaj smo v žalosti in žalovanju skupaj. Tudi z bolečino lažje živimo, če vemo, da nismo sami. Zdi se mi, da nam je to v uteho. V vsem tem posebnem času je bilo preveč pogrešanja in osamljenosti, da ne bi znali ceniti človeškega sočutja in solidarnosti. Strah in bolečino premagujeta le upanje in vzajemnost. Ob vsej grenkobi tega hudega časa smo zato občudovali tudi najplemenitejše človeške vrline. Svojce, ki se zaradi izrednih razmer od mnogih preminulih niso uspeli pomirjajoče posloviti, vendarle tolaži dejstvo, da je bilo z njihovimi bližnjimi ves čas tesnobe in bolečin predano zdravstveno in drugo poklicano osebje. Vsem, ki so razdajali svoje znanje in svojo srčnost v borbi za življenje in človeško dostojanstvo, izrekamo neskončno hvaležnost," je dejal.
Spomnil je še na težko, dolgo, žalostno in samotno leto. "Vsakdo med nami je koga izgubil, vsi smo izgubili kaj, kar zdaj pogrešamo. V tem času smo se učili živeti na način, ki nam je bil prej tuj, ki smo ga prej odklanjali, češ da ni odprt, topel, človeški. To je bil poseben, neobičajen čas. Vsakdo se je potopil v svojo samoto in v njej razmišljal o sebi, o svetu, kot je bil prej, o svetu, kot bo poslej. Bolj ko smo bili vsak sam, bolj smo čutili, kako močno potrebujemo drug drugega. Kot nikdar prej smo se zavedli, da moramo zdaj drug drugemu dajati, kar nam bolezen jemlje. Ta poseben, neobičajen čas se počasi izteka. Počasi, ker ga še ni konec. Sprejmimo zato vsak zase in vsi skupaj za nas dragocene nauke iz težkega obdobja, da naposled zmagamo. Skupaj smo močnejši in še naprej in še bolj močno potrebujemo drug drugega," je izpostavil in med drugim dejal, da bo čez leta, ko se bomo časa epidemije spominjali z vednostjo, ki bo drugačna od današnje, posajena vrba mogočno drevo tisočerih spominov, tudi o tem, kako je hudournik bolezni, ki ne prizna meja, ljudem pokazal, kaj je v življenju v resnici pomembno: sočutje in človečnost.
