"Ob krizah imamo navado reči, da se v njih skrivajo izzivi in priložnosti, kako naprej, kar je seveda res. Ampak pomembno je dodati, da preden se samozadovoljno strinjamo s tem, da je to res, se je treba vprašati, za koga in za kaj so te priložnosti," je prepričan profesor z ljubljanske fakultete za družbene vede dr. Slavko Splichal. S profesorji katedre za novinarstvo izraža zaskrbljenost nad odnosom vladajoče politike do medijev v času kriznega obdobja. Slednjega Splichal označuje ne le kot krizo zdravstva, ampak krizo globalnega kapitalističnega sistema z lokalnimi posebnostmi in različnimi političnimi odtenki.
Splichal opozarja na naloge demokratične države in vlade, med katere sodi krepitev avtonomije medijev in novinarstva. "Ob vseh teh težavah, ki smo jim danes priča, ob vseh izzivih in novih priložnostih, ki jih prinaša ta kriza, pa moramo ugotavljati, da se vladajoči politični stranki v Sloveniji zdi najpomembnejša priložnost, da vpreže medije in novinarstvo v voz strankarske propagande ali da jih utiša in s tem po našem globokem prepričanju ne samo zlorablja trenutno politično odločevalsko moč, ampak zlorablja tudi zaupanje javnosti oziroma državljanov," je povedal Splichal. Na podlagi izkušenj iz preteklosti sicer ugotavlja, da so akcije zoper medije ves čas vezane na eno in isto politično stranko oziroma skupino.
Milosavljević: Skrajni čas, da se vzpostavijo klasične novinarske konference
O ravnanjih koalicijskih partnerjev, ki se poskušajo distancirati od pritiskov vladajoče SDS na medije, Splichal pravi, da jih to ne odveže odgovornosti. Kot bistveno ocenjuje, da ne glede na to, kaj partnerji počno, sodelujejo v političnem delovanju, ki ogroža temelje slovenske demokracije. Za svoje ravnanje morajo po njegovem prepričanju sprejeti polno odgovornost, čeprav v primerjavi z vodilno koalicijsko stranko nimajo polnih pooblastil.
Profesorji s katedre za novinarstvo so se med drugim odzvali na dejstvo, da novinarjem kljub sproščanju prenekaterih ukrepov še vedno niso omogočene običajne novinarske konference. "Vprašanje je osnovno novinarjevo orodje in spraševanje temeljno novinarsko opravilo," je besede nekdanje profesorice novinarstva dr. Mance Košir povzela dr. Melita Poler Kovačič. "Če novinarji tega dela ne morejo opravljati in jim je ta možnost odvzeta, to pomeni, da svojega dela ne morejo opravljati korektno in dobro, torej služenja javnemu interesu," je nadaljevala. Pri tem dr. Marko Milosavljević kot ključno izpostavlja, da sta bila fizična prisotnost in postavljanje vprašanj v prvih dneh popolnoma onemogočena, možnost elektronskega postavljanja vprašanj pa vzpostavljena šele po pritisku javnosti in medijev. "Postavljanje vprašanj bodisi vnaprej bodisi preko posrednikov novinarju izbije možnost, da postavlja neposredna vprašanja," pravi Milosavljević, ki opozarja na kdaj tudi aroganten in s tem neustrezen odnos govornikov in predstavnika vlade do novinarjev. "Težko pa se novinarji pred tem branijo, ker tam niso prisotni in ne morejo dobiti besede kar tako. Če olajšujemo ukrepe na drugih področjih, mislim, da je skrajni čas, da se odpravijo tudi tovrstni in se ob ustrezni varnosti razmisli o izpeljavi klasičnih tiskovnih konferenc, kjer so novinarji lahko prisotni," je prepričan Milosavljević.
Ideja o javni RTV kot odvečni instituciji je absurdna
Splichal v splošnem prepoznava, da je odnos med politiki in novinarji postavljen na glavo. "Osnovna ideja tega odnosa po mojem razumevanju je v zgodovini vedno bila, da ko gre za odnos med politiko in novinarjem, ima zadnjo besedo vedno novinarstvo, ki razsoja, nadzoruje oblast. To, kar je zdaj politika, tudi s temi tiskovnimi konferencami, dosegla, je, da ima zadnjo besedo vedno oblast, kar je seveda smrt novinarstvu," je prepričan. V izjavi za medije so spregovorili še o pritiskih na javno RTV, pri čemer Splichal razmišlja, da lahko za vsako novinarsko hišo ali drugo institucijo presojamo, kako dobro in učinkovito opravlja svoje delo. "Enako seveda velja tudi za javno RTV. Taka razprava, ki je ravno zaradi teh konstantnih pritiskov na novinarstvo v preteklosti že desetletja ni bilo, bi bila za razvoj javne RTV v Sloveniji in za razvoj medijev nasploh zelo koristna," razlaga, a ugotavlja, da do tovrstne razprave ni prišlo ravno zaradi neprestanih političnih pritiskov. Ti bi po njegovi oceni vsako kritično misel, izrečeno na račun javne RTV, "zlorabili kot argument več, da je potrebno z javno RTV enkrat za zmeraj razčistiti in najbolje - ukiniti". Takšno idejo Splichal označuje kot absurdno, kar pa ne pomeni, "da v nekih okoliščinah ni uresničljiva". Kot si izobraževanja ne moremo predstavljati brez javnih šol, zdravstva brez javnih bolnišnic, si tudi novinarstva in medijev ne moremo predstavljati brez javne RTV kot hrbtenice takega sistema, je še prepričan.