Strokovnjaki za blagovne znamke ugotavljajo: dokler smo imeli eno močno slovensko verigo, ki so jo tuje napadale, so se morali novi vstopniki na trg njej in porabnikom bolj prilagajati. Tudi tako, da so imeli širši nabor izdelkov in da so bolj nagovarjali etnocentrizem porabnikov. Fotografija je simbolična.
Tatjana Pihlar, Dnevnik
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Delež trgovskih blagovnih znamk na slovenskih policah očitno hitro narašča – a koliko v resnici vemo o ozadju tega trenda? Zadnji popis, ki ga je naročil prehranski varuh Branko Ravnik, kaže občuten skok pri vseh večjih trgovcih. A ko smo odgovore iskali neposredno pri njih, smo naleteli predvsem na zadržanost in skopo razkrivanje podatkov.
Zakaj trgovci o tem molčijo? In kaj pravzaprav pomeni, da isti proizvajalci pogosto izdelujejo skoraj enake izdelke – enkrat pod svojo blagovno znamko, drugič za trgovca, a po bistveno nižji ceni? Kdo tu zares pridobiva in kdo dolgoročno izgublja?
Strokovnjaki opozarjajo, da razlika med izdelki pogosto ni v kakovosti, temveč v nadzoru, lastništvu in moči nad trgom. Trgovci imajo pri lastnih znamkah popoln vpliv – od recepture do cene. To jim omogoča nižje stroške, tudi več kot 30-odstotne cenovne razlike, a hkrati odpira širša vprašanja o prihodnosti domače živilske industrije in kmetijstva.
Se s poceni izdelki dolgoročno odrečemo več, kot se zdi na prvi pogled? Ali je čas, da namesto o najnižjih cenah začnemo govoriti o poštenih? In kako bo visok delež trgovskih znamk vplival na ponudbo slovenskih izdelkov v prihodnje?
Zakaj trgovci o tem molčijo? In kaj pravzaprav pomeni, da isti proizvajalci pogosto izdelujejo skoraj enake izdelke – enkrat pod svojo blagovno znamko, drugič za trgovca, a po bistveno nižji ceni? Kdo tu zares pridobiva in kdo dolgoročno izgublja?
Strokovnjaki opozarjajo, da razlika med izdelki pogosto ni v kakovosti, temveč v nadzoru, lastništvu in moči nad trgom. Trgovci imajo pri lastnih znamkah popoln vpliv – od recepture do cene. To jim omogoča nižje stroške, tudi več kot 30-odstotne cenovne razlike, a hkrati odpira širša vprašanja o prihodnosti domače živilske industrije in kmetijstva.
Se s poceni izdelki dolgoročno odrečemo več, kot se zdi na prvi pogled? Ali je čas, da namesto o najnižjih cenah začnemo govoriti o poštenih? In kako bo visok delež trgovskih znamk vplival na ponudbo slovenskih izdelkov v prihodnje?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
