
Medtem ko javnomnenjska podpora vladi premierja Marjana Šarca raste in ko tudi njegova LMŠ pleza po javnomnenjskih lestvicah proti vrhu, ki ga skoraj tradicionalno zaseda opozicijska Slovenska demokratska stranka (SDS), se sprašujemo, kaj je razlog, da opozicija kljub uporabi številnih opozicijskih instrumentov ne naredi vidnejšega preboja v javnosti, ko po štirih mesecih vlada ni na mizo predložila še vidnejših ukrepov, denimo na področju zdravstva. V kakšni kondiciji je slovenska opozicija, ki jo v strogem smislu (Levica je zunajvladna partnerica koalicije) tvorijo le tri stranke - poleg SDS še njihova naravna zaveznica Nova Slovenija (NSi) in Slovenska nacionalna stranka (SNS)? V največji opozicijski stranki, ki je hkrati največja na slovenskem političnem prizorišču in relativna zmagovalka volitev, vidijo razloge za to predvsem v medijih, ki so (preveč) naklonjeni Šarcu in hkrati predstavljajo SDS kot ekstremno desno stranko, kar je po mnenju naših sogovornikov iz SDS "zgrešena" percepcija. "Ukvarjanje medijev s kritiko opozicije namesto s kritiko pozicije in vlade kaže na režimsko naravnanost," nam povedo do medijev kritični sogovorniki iz SDS, ki želijo ostati neimenovani.

Ustavna obtožba Šarca prehitra
Danes bo izvršilni odbor SDS razpravljal o aktualno-političnih zadevah in brez dvoma bodo poleg nadaljevanja postopkov evidentiranja kandidatov za evropske volitve na dnevnem redu tudi politične razmere v državi. Nemara tudi vprašanje, zakaj največja opozicijska stranka ne zmore narediti preboja - kljub neuspešnemu samostojnemu vlaganju svojih zakonskih predlogov v parlamentarno proceduro in kljub uporabi najtežjega opozicijskega orodja - poskusa ustavne obtožbe predsednika vlade. Po mnenju nekaterih virov iz SDS je bila uporaba nekaterih opozicijskih prijemov postavljena "v neposrečen čas". "Situacija z migranti se v Evropi vseeno izboljšuje, zato politično delovanje na tem področju ne prinaša toliko uspeha. Ustavna obtožba predsednika vlade je bila pravno in politično upravičena, a je bila prehitro vložena," menijo neimenovani sogovorniki.
Krivec: Vladni bonbončki bodo imeli visoko ceno
Danijel Krivec, vodja poslancev SDS, pove, da pozorno spremljajo politično dogajanje in da se nanj ustrezno odziva. "Veliko smo že postorili – ne le z uporabo klasičnih opozicijskih instrumentov, kot je denimo bila vložitev ustavne obtožbe zoper premierja, ampak zlasti na področju zakonodaje. V parlamentarno proceduro smo vložili precej zakonskih predlogov, s katerimi bi izboljšali življenje vseh državljanov, a na strani koalicije ni bilo posluha," začne naštevati Krivec.

Šarcu delajo uslugo mediji in koalicijski partnerji
To, da se na javnomnenjskih lestvicah dviguje rating Šarcu oziroma LMŠ, je po mnenju več sogovornikov iz vrst SDS, tudi Krivca, predvsem "zasluga medijev, ki zadeve nekritično predstavljajo, ne sprejemajo drugačnih razlag od interpretacije vladne strani, zato je dvigovanje podpore vladi logična posledica". "Tudi koalicijske stranke so v defenzivnem položaju, ker v primeru izstopa iz koalicije lahko izgubijo svojo politično moč in posledično tudi izpadejo iz parlamenta. Vsi so bolj ali manj prisiljeni spoštovati to, kar največja stranka predloži – razen Levice, ki je nadstrankarska. Tudi zadeve okrog ministrov ne gredo v korist strankam z daljšo kilometrino. Še bolj nespretne pa so, ko je treba koga zamenjati - in prepustijo vse največji koalicijski stranki. Nas to ne preseneča, saj so bile podobne situacije že v preteklosti. Sprašujemo se le, kdaj bo medijski prostor postal normalen in bo presojal razmere z več vidikov," zaključi Krivec.

Šarec relativno uspešno ribari v konzervativnem bazenu
Dr. Aleš Maver, publicist in politični analitik: "SDS kot največja in najmočnejša stranka se po javnomnenjskih raziskavah giblje v okvirih dosežka z junijskih volitev. Kjer se pojavlja padec, čeprav je nizek, bi verjetno šel na račun dejstva, da je Marjan Šarec očitno prvi predsednik večinsko levo-sredinske vlade, ki uspešno ribari tudi v izvornem konservativnem volilnem bazenu, kar je pokazal že na predsedniških volitvah 2017. Tukaj tiči prava 'nevarnost' za opozicijske stranke, če se bo uspel zajesti v njihovo izvorno bazo. Iz preteklosti vemo, da je bila ideja žlahtne konservativne stranke živa že v 90-ih letih in pozneje, a naj bi ta vloga vedno pripadla eni od izvornih konservativnih strank, SKD ali SLS, pozneje NSi. Tokrat pa imamo prvič opravka s pojavom, ko v tem bazenu zajema glasove stranka, ki izvorno ni konservativna. Gre za zanimivo gibanje, zato bodo letos evropske volitve precej pomembne, ključno vprašanje pa bo, ali se bo na njih ta trend potrdil."

Razmere okrog SDS so se nepovratno spremenile
Dr. Boštjan M. Turk, publicist in politični analitik: "Stanje opozicije je nezadovoljivo. Podpora SDS in tudi zmaga na volitvah namreč ni več dovolj, da bi stranka lahko segla po oblikovanju vlade. Razmere okrog SDS so se od leta 2011 in 2012 nepovratno spremenile - in dokler ne pride do vnovične rekonstrukcije političnega prostora, kot smo ga poznali tedaj, nima smisla razmišljati o čemerkoli drugem kot o maksimalno defenzivnem položaju slovenske opozicije. Tedaj je bilo več strank, ki so bile pripravljene sodelovati s SDS in podpreti Janeza Janšo za mandatarja. Obstajala je relativno močna liberalna Državljanska lista, v parlamentu je bila SLS, tedaj je imela tudi NSi precej bolj jasno politično identiteto in vlogo. In tudi Desus, tedaj precej močnejši kot danes, je bil pripravljen na takšno sodelovanje. Če se politični prostor ne bo spremenil v smeri, kot smo ga poznali dva mandata nazaj, obstaja zelo velika verjetnost, da se ne bo nič spremenilo in da bo opozicija ostala bolj ali manj ista. Za državo je to slabo."