Začetne črke gesla "samo lopovi obogatijo" so bile poudarjene, da so izpisale okrajšavo SLO za ime države, ki ji študentka pravi moja. Dom. Govorila je o pomenu javnega zdravstva, o strahu pred privatizacijo, pred uničenjem javnega sistema, ki ni popoln, a vendar sledi idealu, čim bolje poskrbeti za vse, ne pa kovati dobičke.
Epidemija je pokazala, kako pomembni so skupni, zagotavljanju javnega dobrega zavezani sistemi. Tisoči na ulicah slovenskih mest kolesarijo v znak protesta, ker se bojijo, da lopovi za te sisteme ne skrbijo, ampak jih šibijo in iščejo načine, da bi obogateli na račun uničenja javnega. Ti skupni sistemi dokazujejo, da logika onkraj tržnih zakonitosti obstaja in deluje. In da lahko zagotovi razvoj, ki bo vodil v boljšo družbo, sistemsko usmerjeno v to, da skrbi za vse in krepi položaj najšibkejših.
Cilj večine protestnikov in protestnic je jasen in razdirajoč - želja, da vlada (raz)pade. Soočeni z lopovščinami in korupcijo vidijo to kot prvi ukrep, ki bo preprečil še večjo škodo. A mnogi so dovolj stari, da vedo, da je minilo komaj sedem let od protestov v letih 2012 in 2013, ki so odnesli tedanjo vlado Janeza Janše. Vedo, da tudi nove volitve ne bodo dovolj. Priznavajo, da nimajo odgovorov. Poznajo prednosti tega, da oblastnikom nočejo in ne morejo predati le seznama zahtev. Vedo, da se bo treba pogovarjati in skupaj iskati nove modele bolj demokratičnih sistemov. Vedo, da je pred njimi izziv novega obdobja, prihajajočih generacij.
Protestniki in protestnice vidijo svet, naravo in živali, ki ne priznavajo človeških meja
