(REPORTAŽA) Otroci se včasih hitro naveličajo, v hribih pa ne moreš reči, zdaj pa ne grem naprej, treba je še v dolino

"Ni slabega vremena, je samo slaba oprema!” je mogoče pogosto slišati med tistimi, ki radi preživljajo čas v naravi v vsakem vremenu. “Seveda, tudi mi se kar držimo tega pravila!” se v odgovor nasmehne Urška Petek, mama, ki s svojimi otroki zahaja v hribe. “Tudi danes, ko smo se vozili do koče in so otroci spraševali, ali bomo hodili, sem jim odgovarjala, da kaj pa nam bo tale dež, saj imamo dosti dežnikov,” z glasom, ki navduši za planinsko avanturo, razlaga sogovornica. In takoj pristavi, da če je vreme res slabo, morajo biti starši tisti, ki so dovolj fleksibilni, da izberejo plan B, vremenu primernejši cilj. “Neki rezervni načrt. V redu, ta cilj nam danes ne bo uspel, a to ni pomembno, če bi otroke in sebe spravljali v nevarnost. Najdemo cilj, ki se ga bo dalo doseči tudi s pelerinami, dežniki. Lahko je prav lušten pohod. Je pa res, da so otroci kdaj tudi mokri, blatni in je to treba vzeti v zakup.”

Seveda se po turi takoj preoblečejo. “Mi že imamo tako izkušnjo, ko smo se vračali s Kokrskega sedla in nas je ujela nevihta. ‘Otroci, zares gre,’ sem jim rekla. Kljub temu da smo imeli pelerine, nas je zalivalo. Ko smo prišli do avta, smo vsakega slekli do spodnjega perila, zavili v koce, ki jih imamo zmeraj v avtu, avto sem fino segrela, ko smo prišli domov, pa pod vroč tuš. Nihče ni zbolel in vsi so se imeli luštno. Se da. Vseeno pa je pomemben tehten razmislek, da ne izzivamo usode.”

Meta in Nace imata svoj nahrbtnik

Čeprav je družina Urške Petek imela primerno opremo za deževen dan v začetku junija, se do planinske koče Planinskega doma na Uštah - Žerenku ne odpravimo peš, ampak kar takoj zavijemo v družinam prijazno planinsko kočo, ki je lahko cilj družinskih izletov. Šestletna Meta in Nace Petek, člana Planinskega društva Kamnik, odpreta svoja nahrbtnika, da pokažeta, kaj se skriva v njiju. “Pri otrocih je zelo v redu, da že od majhnega nosijo svoj nahrbtnik, pa če je v njem samo kakšna igrača. Meta in Nace imata pa zdaj s seboj že tudi kakšne druge pomembne reči,” ob tem razlaga njun oče Marko Petek, podpredsednik Planinskega društva Kamnik, alpinistični inštruktor in prostovoljni vodnik Planinske zveze Slovenije (PZS). Najprej Nace iz nahrbtnika vzame pijačo. “Zelo priporočljivo je, da je steklenička prozorna. Sploh fantje takoj na začetku hitro spijejo pijačo, potem so pa cel dan brez nje, zato moramo malo kontrolirati, koliko pijejo,” ob tem razloži oče Petek.

Ko Nace potegne iz nahrbtnika malico, Meta izvleče “rezervne rokavičke, kapo, za takrat, ko je mrzlo, rezervno majico in hlače pa štumfe”. “Otroci kdaj stopijo v kakšno lužo, pa je fajn imeti kakšno rezervo. Dobro je, da imamo rezervna oblačila spravljena v nepremočljivih vrečkah, da ostanejo suha, ko jih potrebujemo,” še doda Petek. Buf, sončna očala, krema za sončenje, robčki, naglavna lučka za zgodnja jutra ali pa takrat, ko smo pozni, jakna, kapa s ščitkom in zelo zaželena “zlata rezerva” v obliki čokoladne tablice romajo na mizo iz dveh mini nahrbtnikov. Meta in Nace nosita tudi svojo otroško prvo pomoč. Zelo pomembno je, da je nahrbtnik pravšnje velikosti, enako to velja za čevlje. “Obutev in nahrbtnik sta zagotovo najbolj pomemben kos opreme tako za odrasle kot za otroke. Postopoma se tudi tu naučimo, da vidimo, ali otroku čevelj ‘paše’ ali je prevelik, premajhen.”

Gledamo sebe in otroke preveč oblečemo

Kljub temu da lahko otroci nosijo veliko svoje opreme, imajo tudi starši v nahrbtniku ogromno opreme, nekaj povsem enake kot otroci. “Otroci včasih pozabijo, da imajo kaj s sabo, kaj pa prehitro porabijo, recimo pijačo spijejo prehitro. V nahrbtnikih staršev je po navadi še kakšna dodatna steklenica vode. Ne smemo pa pozabiti na svojo opremo. Pogosto razmišljamo o otrocih, nase pa pozabimo,” opozori Marko Petek. Dodaja, da je dobro imeti s seboj dodatna oblačila tako zase kot za otroka. “Enkrat smo bili na planinskem taboru in si je eden od otrok že v prvi uri vse cunje zmočil. Če imamo takega otroka, je fajn, da imamo kaj rezerve tudi mi.”

Pozorni moramo biti tudi na to, kako otroke oblečemo, dodaja Petek. “Velikokrat gledamo sebe in potem otroke oblečemo preveč. Redko premalo. Potem jim je vroče in so sitni in težko hodijo. Meta in Nace, ki sta dvojčka, se tudi razlikujeta – Meta bo na tak deževen hladen dan lahko v kratkih rokavih, Nace pa bolj oblečen, ker je bolj zmrzljiv. Take stvari moramo starši vedeti in se jim tudi prilagoditi,” da praktičen nasvet oče. S seboj imajo tudi planinski dnevnik, v katerem zbirajo štampiljke, starša imata s seboj prav tako kremo za sonce ... “Zmeraj se lahko na poteh zgoditi kakšna nezgoda ali nevšečnost, se strga kakšna vezalka ali čevelj. Dobro je, da smo na to pripravljeni. Sam imam s seboj še nož, kakšno lepilo za čevlje, kdaj vzamem s seboj vrvico, kakšen trak, na palico navit …”

Ponavadi imajo starši tudi kakšno rezervo v obliki hrane, pristavi Urška Petek: “Otrok vzame eno čokoladico ali pa sendvič, mi imamo pa sadje, naši otroci imajo radi korenček, papriko, ki ju imamo s sabo v posodici za skupno malico. Če se le da, vzamemo kakšno zdravo hrano, čokolado in oreščke hitro pojejo, kakšno zelenjavo pa imajo v takih primerih tudi zelo radi, sploh če je narezana in pripravljena.” Poleg hrane in dodatne vode starša vzameta s seboj tudi bolj založeno prvo pomoč in pripomočke, kot sta zemljevid, kompas. Tudi kakšen nožek, celo Meta in Nace imata že svoja, “taka bolj topa”, ampak si lahko vseeno “kaj pomagata z njima”.

Mladostniki imajo radi družbo

Meta in Nace sta prehodila nižje vrhove, bila sta že na planini Prevala, na Češki koči, planini Golobar, pri Krnskem jezeru … “Planine so res luštne za otroke, tam lahko veliko počnejo in vidijo, koče otroke pritegnejo, navadno so tudi poti do njih lepe.” Medtem ko najmlajša člana družine še ne zahajata tako visoko, pa njuna sestra in brat, 14-letna Lara in 17-letni Adi Mijatović, že gresta kam višje. In če so v zgodnjih letih starši edini vodniki in sopotniki otrok v gorah, pri starejših osnovnošolcih prevlada družba prijateljev. Lara je devetošolka in že dolgo aktivna v planinstvu. Na planinske tabore hodi od četrtega leta: “Na taborih je fajn, ker imam družbo prijateljev in se lahko zabavamo na izletih, se pogovarjamo. Na pohodih je zelo pomembna družba, zato ker veliko lažje hodiš, pozabiš, da hodiš, in se zabavaš.” Lara na pohodih velikokrat pomaga mlajšim otrokom, pove jim, kam naj stopijo, če je kakšna težja pot, jih spodbuja. “Zamotimo jih z različnimi igrami in tako pozabijo, da hodijo, pa jim gre lažje.”

Tudi Adi razlaga, da zdaj zelo rad hodi v hribe s kolegi in da bi mu bilo všeč, da bi se večkrat sami organizirali, ne nujno vedno le v planinskem društvu. “Rad bi pomagal na mladinskih taborih, naredil izpit za mladinskega vodnika in potem vzdrževal tradicijo veselja v gorah in se ukvarjal z mladimi,” pojasnjuje mladi planinec, ki se približuje polnoletnosti. Poleg višjih vrhov pri nas ga mikajo tudi Dolomiti.

"Ja, seveda je kdaj tudi težko, ampak na koncu, ko prideš na vrh in nazaj v dolino, vidiš, da se je splačalo malo prej vstati …” priznavata mladostnika, da hoja v hribe ni vedno le idilična. Ko sta še bila mlajša, so z bratrancem in sestrično na poteh iskali bonbone, ki so jim jih skrivali škrati, v poznejših letih pa sta se hoji v hribe kdaj uprla in tudi že ostala doma. “Ampak še vedno greva rada v hribe, to nama je ostalo, večkrat pa že bolj z družbo, ne toliko z družino, čeprav tudi skupaj še gremo vsake toliko.” Triglav, pa večkratni obiski Blegoša z babico in dedkom, Vršič, Mangart, različni vrhovi v Kamniško-Savinjskih Alpah, Kamniško sedlo … naštevata mlada planinca, katere hribovske dogodivščine so jima najbolj ostale v spominu.

Kaj pa varnost?

Da nesreča nikoli ne počiva, lahko izkusijo tudi najbolj izkušeni. Tako se je med plezanjem s soplezalcem v gorah nesreča pripetila tudi Marko Petku. “Ta izkušnja je bila za nas kar težka, bistveno pa je, da nikogar ni odvrnila od hribov. Vsakdo se mora, že ko stopi iz hiše, zavedati nevarnosti. V hribih se jih mogoče zavedamo še bolj. Otroci običajno nevarnosti ne zaznajo tako, ali jih precenijo ali podcenijo, odvisno, v katerem starostnem obdobju so. Prav je, da se starši nevarnosti zavedamo in da smo na to pripravljeni. Seveda otrok v vato ne bomo zavijali. Ko pa pridejo nevarnosti, ki so življenjskega pomena, pa običajno tudi malo bolj ostro nastopimo,” razlaga Urška Petek in dodaja, da je v takih situacijah z otroki, z mladimi planinci, veliko lažje delati kot z odraslimi. “Če otroku rečeš, da je nevarno in naj zapre usta in bo pozoren, bo to naredil. Otroci so takrat res fokusirani, medtem ko odrasli niso oziroma so veliko manj, saj si mislijo, da oni to znajo.”

Marko ob tem dodaja, da je družino njegova nesreča v gorah še bolj povezala. “Človek se zave, da vsi visokoleteči cilji mogoče niso tako pomembni, kakor kaj drugega. Da bi nas pa odvrnilo, to pa ne, ker živimo z gorami. Ni to neki športni cilj, ki ga moram vsak teden odkljukati, ampak je to naš vsakdan.”

Majhni koraki, veliki vrhovi

Urška Petek, sicer učiteljica, je ne le mama, ampak tudi prostovoljna vodnica PZS, načelnica mladinskega odseka Planinskega društva Kamnik, mentorica planinske skupine in planinskega krožka, odslej pa tudi avtorica priročnika Majhni koraki, veliki vrhovi, ki je izšel pri Planinski založbi. “Planinski priročnik za starše in otroke od zibke do mladostništva je strokoven življenjski in praktičen priročnik za družinsko planinstvo,” pravijo na PZS. V njem je mogoče najti zakonitosti varnega in zdravega gibanja v naravi.

Zakaj je planinstvo danes pomembno? “Ob poplavi nabora športov je planinstvo osnovna dejavnost, saj se začne z osnovnim gibanjem, ki ga otrok spozna, to je hoja, ki pa je danes med mladimi včasih kar težava. Čeprav zelo zgodaj shodijo, pa marsikateri mladi, otrok ne zna hoditi. Športi, ki jih sama imenujem instantni športi, so zelo v porastu, zelo intenzivni, otroci spakirajo stvari v torbo, mama jih zapelje skoraj do garderobe, v telovadnici so eno uro, na polno trenirajo, potem pa spet servis mama … Pri planinstvu je malo drugače. Otrok pri hoji mora razviti in postopoma tudi razvije vztrajnost. Otroci se včasih hitro naveličajo, v hribih pa ne moreš kar reči, zdaj pa ne grem naprej. Treba je še priti v dolino oziroma na izhodišče. Krepi se vztrajnost, ki je za otroke zelo pomembna že v času šolanja, kasneje pa se preslika tudi na vsa druga področja in prinese le pozitivno,” odgovarja Urška Petek.

Da so planine in hribi pravzaprav za vse, saj se lahko s planinstvom ukvarjamo v različnih starostnih obdobjih, sporoča Urška Petek s svojo novo knjigo. “Najbolj pomembno pa je, da starši preko otrok ne uresničujemo svojih ciljev, ampak se prilagodimo otroku. Zelo pomembni so izbira in dolžina poti, časovnica, okolje. Planinstvo naj bo otroku pozitivna izkušnja in starši smo ključni dejavnik, ki bo vplival na to, ali bo otroku izlet ostal v lepem spominu ali pa se mu bo ‘zagravžal’,” razlaga gornica. “Zato je zelo pomembno, da je čas umerjen njim, da se upoštevajo njihove želje, da se otroku prilagodimo, njegovemu tempu, njegovemu počutju, in predvsem, da mu prisluhnemo.”

Velikokrat se zgodi, da mladostniki, ki so kot otroci zahajali v hribe, v srednješolskih letih nekoliko usahnejo v vnemi za planinstvo, “malo jih zmanjka”. Urška Petek pravi, da s tem ni nič narobe: “Dajmo jim to dopustiti. To ni nič katastrofalnega. Gre za obdobje, ko se otrok išče in seveda poskusi različne stvari, išče tisto, kar mu je najbolj ugodno. Ampak če je otrok imel pozitivno izkušnjo s hribi, se slej ko prej vsak vrne. Če ne prej, pa kasneje v partnerskem odnosu ali z družino.”

Ni pa vedno idilično

Da hoja v hribe ni vedno idilična, priznava avtorica priročnika. “Ni zmeraj vse čisto lahko. Ponavadi vidimo samo tiste lepe slikice, kako se imamo fajn, kako je luštno. Včasih je pa tudi veliko slabe volje, trme, joka ... Če znamo nekoliko slalomirati, se prilagoditi otrokom, lahko najdemo za vsako obdobje neko motivacijo. Včasih nam že otroci pokažejo, kaj jih motivira, to je odvisno tudi od vsakega posameznika. Pri najmlajših je motivacija že, če jim rečemo ‘poglej, tam je mravljica’, ‘poglej, tam je rožica’, ‘tam nas kravica čaka’, pa tako počasi premagujemo pot. Pri vrtčevskih otrocih je dobro, da poznate risane junake, pa se gremo razne igrice po hribu, skalah in markacijah in ob tem nevede premagujejo pot. Če so v skupini starejši otroci, se pogosto ukvarjajo z mlajšimi in imajo svojo igro in je že to motivacija,” razlaga Urška Petek. Starejši ko so otroci, bolj jim je pomembna družba, ki jih vleče, zato je dobro, če se kakšne družinske planinske družine med seboj povežejo. “Če pa tega ni, so v šolah na voljo planinski krožki, kjer otroci najdejo sovrstnike, ki jih planinstvo pritegne, ki radi hodijo. Mogoče se sčasoma tudi te družine povežejo.”

Marko Petek k ženinim besedam doda: “Različna obdobja zahtevajo različno, vedno pa je treba iti od lažjih poti k zahtevnejšim potem. Vedeti moramo tudi, kje so naše meje in kje so meje otrok, cilj mora biti vedno prilagojen temu, kar zmore otrok.” Ciljev, ki so primerni za družine, je v hribih veliko, med njimi so tudi družinam prijazne koče. “Otroci se hitro regenerirajo, pridemo na cilj, pojejo eno frutabelco, pa so že kot novi, mi pa smo lahko že fuč. Takrat je pomembno, da kaj počnejo, ker drugače hitro postanejo moteči. Na takih kočah imajo igrala in se lahko zelo zamotijo.” Tudi poznavanje ciljev je zelo pomembno, “ker če se lotite nekega cilja, za katerega ste slišali od prijateljev, to ni zmeraj dobro”.

Za hribe, enako kot za življenje, velja, da vzgajamo z zgledom. “Otroci nas vedno opazujejo, pa naj bomo to starši ali mentorji. Treba je začeti z zelo majhnimi, začne se lahko že v nosečnosti. Tudi če otroci kot najstniki malo odplavajo v svoje zgodbe, jih bomo, če smo jih v otroštvu navdušili nad planinstvom, v mladostništvu lažje nazaj dobili,” razmišlja Petek. Pri tem ima v mislih tudi prostovoljno sodelovanje v društvih. “Velikokrat slišim, da prostovoljstvo umira. A ne umira, ampak je individualističen način življenja tako v vzponu, da včasih pozabljamo na to, da je pomembno, da smo socialna bitja. Planinstvo pa nas uči družabnosti, vztrajnosti, skupnega dela, vsega, kar je za življenje pomembno, zato je planinstvo tako pomembno v današnjem času, mogoče bolj kot kdajkoli prej,” sklene Petek.

Letos že 17 poškodovanih mladoletnikov

Pred letošnjo poletno planinsko sezono so v PZS v središče pozornosti postavili obisk gora z otroki oziroma mladimi. “Ko se odpravimo v hribe z otroki, mora biti varnost na prvem mestu,” poudarjajo. Žal je med posredovanji gorskih reševalcev tudi precej mladoletnikov. Podatki o številu poškodovanih otrok, udeleženih v nesrečah v gorah in na težko dostopnih terenih, kažejo, da je bilo letos do 28. maja poškodovanih 17 mladoletnih oseb od skupno 91 poškodovanih, lani v celotnem letu 42 od 771 poškodovanih in leto poprej 51 mladoletnih od skupno 659 poškodovanih.

Martin Šolar, predsednik PZS in inštruktor planinske vzgoje, ob podatkih izpostavlja, da je treba prilagoditi cilje tistim, ki jim želimo gore približati, da jih vzljubijo, da postanejo del njihovega življenja. “Izjemno pomembno je, da starši svojih ambicij, izpolnjenih ali neizpolnjenih, ne prenašajo na otroke. Lepo je, ko ugotoviš, da otrok sledi tistemu, kar imaš tudi sam rad, še lepše, ko ugotoviš, da je boljši od tebe, ampak naj se to zgodi spontano, na naraven način. Načelo postopnosti je izjemno pomembno. Prilagodite cilje na usmerjen, mehak način. Otrok ne ve, kam gre, kako gre, mi ga vodimo,” izpostavlja Šolar, da je treba v gore postopno, da otrokom planinarjenja ne bomo zagrenili.

Več kot 20 tisoč mladih planincev

V PZS, ki ima več kot 64.000 članov, je več kot 20.000 mladih planincev, od predšolskih otrok do planincev do 26. leta. Da bi s pomočjo otrokom prijazne in prilagojene ponudbe na planinske koče privabili čim več družin, PZS že od leta 2013 podeljuje certifikat Družinam prijazna planinska koča, ki ga ima zdaj 45 planinskih koč po vsej Sloveniji. “Gre za fizične prilagoditve družinam, mladim, otrokom, da so tu oprema, otroški stolčki pri mizah, da je morda tudi previjalna miza v predelu toalet, kotiček z igrali, vsaj zunaj, in tudi, da je mogoče dobiti prilagojene porcije hrane za otroke.”

Mladinska komisija PZS skupaj z mladinskimi odseki, ki delujejo v okviru planinskih društev, že 70 let skrbi za popularizacijo in kakovost planinstva. Spodbuja mladinsko organiziranost in mladinsko delo ter usposablja strokovne kadre, ki delajo z mladimi. “Zgodovina mladinske komisije je res močna in obsega zelo veliko dela, ki pa ne sloni samo na mladinski komisiji, ampak predvsem na različnih planinskih društvih oziroma mladinskih odsekih, ki jih je v Sloveniji več kot 80. Povezanost mladih, ki radi hodijo v hribe, predvsem pa vseh prostovoljcev, ki delajo, vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo naše mlade, od mentorjev planinskih skupin, mladinskih voditeljev, prostovoljnih vodnikov, je močna. Vem, da gre ure in ure prostovoljstva, da vzgajajo otroke v nadobudne mlade,” razlaga načelnica mladinske komisije Ana Skledar.

Med mladimi je veliko zanimanja za planinske dnevnike, poudarja. “V 25 letih, odkar dnevniki obstajajo, jih je bilo med otroke razdeljenih več kot 315.000 izvodov, kar potrjuje dejstvo, da so dnevniki, hoja z mladimi v hribe, zelo popularni. Hkrati pa je to, da zbirajo žige, da izpolnjujejo dnevnike, za otroka tudi dodatna spodbuda, da lahko potem čez leta pogledajo, kaj so v teh dnevnikih doživeli oziroma kje vse so bili.”