
Da se danes več kot prej, ko še nismo živeli z izkušnjo pandemije in smo menili, da živimo na takem koncu sveta, ki se mu ni treba bati vojnih razmer, sprašujemo o smislu življenja, ugotavlja kaplan Primož Lorbek. Kako v časih koronakrize in vojne v Ukrajini ostati dober človek, kaj storiti, ko se ti zdi, da si se znašel v praznini, se sprašujejo mladi in na podobna vprašanja pri njem iščejo odgovore starejši.
"Vsem odgovarjam, da je v teh časih še bolj kot sicer dobro razmišljati o lepih stvareh, odpreti srca za soljudi, dajati, pa tudi sprejemati. Ljudje težko govorimo o svojih stiskah, a prav zdaj je čas, da se odpremo, da pristopimo drug k drugemu, si prisluhnemo, se objamemo, da zaživimo kot družina. Cerkev je zagotovo prostor srečevanj, dobrih misli, pa seveda družina, ki je prvi in pravi prostor srečevanj, besed in ljubezni," pravi Lorbek.
Mladi vedo, da me lahko kadarkoli pokličejo in mi lahko zaupajo
Od lani vodi tudi Univerzitetno župnijo Maribor, zato še posebej pozna stiske mladih. Pri svojem delu veliko pozornosti namenja pogovoru, tudi o smislu življenja in pomenu molitve. Prihodnjo sredo bodo tako govorili o samoobvladovanju stresa. Kot ugotavlja, je v časih instagrama in facebooka v resnici težko ostati človek z vsemi svojimi dobrimi lastnostmi in tudi slabostmi, saj spletni mediji zahtevajo od nas, da se predstavljamo kot neke vrste popolni ljudje. "Instagram nam takoj ponudi filtre, da nas naredi lepše, toda življenje ni zgolj lepo. Odpreti se je treba tudi v svoji šibkosti, kajti šele takrat je mogoče premagati strah, stopiti korak naprej in zaživeti v odkritosti in poštenosti. Tudi cerkev se želi predstaviti v najlepši luči, a je treba govoriti tudi o slabostih, saj bomo le tako lahko zaživeli pristnejše življenje," pravi kaplan.
Osebno je zadovoljen, da je kot bogoslovec v času študija začel sodelovati z Marijanom Feslom, župnikom na Hajdini: "Spletla sva vezi, ki jih zelo rada deliva z ljudmi. Na cerkvenem dvorišču smo uredili otroško igrišče, tam so klopi in miza za druženje vseh generacij, urejamo igrišče za odbojko na mivki, kmalu ga bomo še za nogomet. Cerkev tako postaja prostor druženja, midva pa sva vesela, ko se nama ljudje pridružijo pri maši, ko zaživimo kot družina, povezani in pripravljeni pomagati drug drugemu. Z mnogimi vprašanji se danes srečujejo, mnoge je strah jutrišnjega dne, a prav ta povezanost nas hrabri. Prihajajo tudi taki, ki dvomijo, pa jim odgovarjam, da je tudi Bog lahko podpora, a da mora človek storiti prvi korak. Nikomur, ki se znajde v težki situaciji in pride do mene, nočem dajati lažnega upanja, moja tolažba v najtežjih trenutkih pa je vselej pristna in ljudje to čutijo, se vračajo. To je najlepše, kar se lahko zgodi. Kot tudi, da me mladi prosijo za telefonsko številko in vedo, da me lahko kadarkoli pokličejo in mi lahko zaupajo."
Opozarja tudi, da so prazniki za mnoge, pa ne le tiste, ki živijo sami, pač pa tudi za družine, velikokrat stresni in polni žalosti, zato poziva, da si namenimo čas. "Bodimo skupaj, poglejmo se, prisluhnimo si, se pogovarjajmo. Najlepši je pristen objem, kar marsikdo pogreša. Vsi cerkveni obredi, povezani z veliko nočjo, nas nagovarjajo prav k umirjenosti in pogovorom," sklene kaplan.