Dr. Dimitrija Rupla, ko se loteva kakega "gostujočega peresa" v Delu ali modruje kje drugje, postaja vse težje brati. Razumeti pa ga ni težko, tudi če bi se branju njegovih dolgih, zapletenih solat odpovedali. Ko je bil mlajši, je bilo to lažje. Prepotoval je celo pahljačo nazorov in političnih nastavkov. Bil je v Zvezi komunistov – ZKS, čeprav mu komunisti danes žrejo želodec, nato, ob prehodu iz socializma v večstrankarsko demokracijo, presedel v Slovensko demokratično zvezo – SDZ, ko mu spet ni bilo dovolj udobno, je šel v Demokratsko stranko – DS, pa še en preskok k Liberalnim demokratom – LDS, ob političnem zatonu teh pa je izbral še zadnjo disciplino tega strankarskega peteroboja, Janševe Slovenske demokrate – SDS. Kaj če bi za pokušino potrkal še pri Svobodi in Levici? Ali k Nič od tega Tomičeve?
No, šalo na stran. Dejal sem, da ga razumeti ni težko, tudi ko molči: njegovi bivši nekdanji tovariši – komunisti, levičarji, mirovniki, nasprotniki zveze NATO, zagovorniki našega izstopa iz nje, kritiki politike Združenih držav Amerike in njim podrejenega Zahoda, dvomljivci v SDS in Janšo … – smo absolutno zlo, častilci nasprotnega pa absolutno dobro! Vse drugo, kar pisari, je le šopirjenje z velikim vedenjem, poznavanjem izbrane zgodovine, tiste seveda, ki mu bolj ustreza pri utemeljevanju svojih pogledov, a tudi tu se mu kdaj zalomi – ob citiranju dejanj, datumov in imen moraš včasih prebrati tri- do petkrat, da razumeš, kaj je hotel povedati. Toda pustimo vse to in se osredinimo na njegovo averzijo do pacifizma, na njegovo neprenašanje mirovnikov.
V eni od zadnjih kolumn skuša dokazovati paradokse v naših – sodim med mirovnike – prizadevanjih za čimprejšnje dokončanje morije v Ukrajini in Palestini. To, da sta "protinatovstvo in protiamerikanizem v Sloveniji", kot piše, "dobila ponoven zalet ob ruskem napadu na Ukrajino", definira kot paradoks. In si mislim, kako ta "veliki Slovenec", doktor sociologije, pisatelj, dramatik, diplomat, publicist, avtor številnih knjig in člankov o kulturi, umetnosti, politiki, mednarodnih odnosih, nenazadnje med ustanovitelji samostojne republike, ne zmore zreti v to držo mirovnikov tudi z drugega, pa ne nujno nasprotnega zornega kota. Ni paradoksalno, ampak prej obratno oziroma povsem logično, da se kritiki Nata in ZDA prebujamo, ko vidimo in vemo, kdo je generiral ruski napad na Ukrajino, zakaj je do njega prišlo, kdo in kako je stal za njim, kaj so pred njim počeli v Kijevu agenti CIE in odposlanka Obame ga. Nuland in še in še …
"Problem Ukrajine je posledica nerazumne ideje o širitvi Nata nanjo!" je nedavno dejal nekdanji predsednik republike, profesor mednarodnega prava in eminentni diplomat, dr. Danilo Türk, "tu je pravi vir tega konflikta."
Dr. Türk že od začetka vojne v Ukrajini, kakor je tudi že prej, zagovarja poti k dogovoru med Rusko federacijo in Zahodom o novi varnostni arhitekturi v Evropi, ki jo je porušila širitev Severnoatlantskega zavezništva proti vzhodu po padcu Berlinskega zidu. Povsem blizu temu stališču, če že ne kar v soglasju z njim, je še en veliki nekdanji predsednik, Milan Kučan. Oba sta tudi podpisnika nekaj naših pozivov vladi in evropskim voditeljem k alternativnemu, bolj mirovniškemu in diplomatskemu pristopu pri iskanju rešitev za ta konflikt.
In ja, dr. Rupel, tudi vstopa Finske in Švedske v Nato ne prispevata k pomiritvi med Zahodom in Rusijo. Sicer se po izvolitvi Donalda Trumpa na čelu ZDA razmere počasi spreminjajo. Začel je pihati nov veter. In Trumpu ni bilo težko soglašati s Putinom, da Ukrajini ni mesta v Natu. Resda strelja kozlarije glede statusov Paname, Grenlandije, celo Kanade, kozlarije, ki so nevarne in zato skrbijo svetovno javnost, a z ruskim predsednikom napoveduje dogovor o končanju vojne v Ukrajini do tega poletja. Držimo pesti!
Je pa res nekaj paradoksalnega v tem, kar piše Rupel: to, da je prevzela zastavo prizadevanj za mir v Evropi, ob marginalizirani in slabotni levici, vzpenjajoča se skrajna desnica, to, da je šel Viktor Orban v Moskvo, da bo kmalu šel še Trump pa verjetni novi avstrijski premier Herbert Kickl, ne pa kateri od bolj zmernih in "naprednih" državnikov, recimo naša predsednica.
Aurelio Juri, Koper
