Da, seveda je – a kaj, če tega prizadeti ljudje ne vedo, država in celo njena sodišča pa tega ne znajo (ali celo nočejo?) upoštevati? Ni še dolgo, odkar je Sloveniji to povedalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v sramotni zadevi treh "zarubljenih" otrok, že je pred nami nov podoben primer: inšpekcijsko izganjanje invalidov iz njihovega novega bivališča v Solkanu. To norost so sicer ministrstva nekako skušala vsaj zadržati - kako bo to šlo naprej, pa je za vse naše pravniške in politične formaliste očitno spet nerešljiva uganka. Bo treba še enkrat po lekcijo v Strasbourg?
Pa je, kot piše v Dnevniku 30. decembra, že Anuška Podvršič iz Pravne mreže za varstvo demokracije opozorila, da je prav taka "deinstitucionalizacija" bivanja invalidov celo dolžnost države po konvenciji o pravicah invalidov iz leta 2008 in da je odločba inšpekcije groba kršitev teh pravic. In kako zdaj naprej? Zelo preprosto: to protipravno odločbo mora razveljaviti že pritožbeni upravni organ (ker je odločba sicer skladna z zakonom, a grobo krši nadzakonsko pravo) – če ta tega ne bo sposoben, pa potem sodišče. Če ne prvo, pa vsaj drugo, tretje … - ali bo spet treba po lekcijo v Strasbourg?
Kratko pojasnilo za pravne laike, kaj je "nadzakonsko pravo": zlasti temeljne človekove pravice, zagotovljene z ustavo in mednarodnimi konvencijami. Zanje so na ESČP že pred precej leti jasno povedali, da so jih države dolžne zavarovati in zagotoviti celo v nasprotju z določbami svoje domače zakonodaje! Toda te, za pravne formaliste povsem nedoumljive lekcije iz prava naša sodišča še vse do danes niso "vzela" - tudi najvišja še ne vedno. V zadevah temeljnih človekovih pravic tujcev (nekoč "izbrisanih", azilantov itd.) to od njih zahtevam že deset let (pretežno zaman). Bomo zdaj, ko gre za domače invalide, to temeljno lekcijo iz sodobnega prava vendarle "vzeli" tudi pri nas?
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
