Za družinami in družinskimi odnosi je obdobje, kot ga še ni bilo. Zaradi virusa smo dobra dva meseca preživeli v izolaciji, v kateri se je vsak znašel po svojih najboljših močeh, povečale pa so se tudi napetosti, ki so preraščale v nasilje. V nič kaj lepem spominu ti časi ne bodo ostali anonimni bralki: "Mož že več let rad globoko pogleda v kozarec, njegovo prekomerno pitje pa se je v krizi še okrepilo, spil je najmanj trikrat več kot prej. Prej je popival po gostilnah, v času epidemije pa je to počel skoraj vsakodnevno s prijatelji, enkrat pri enem doma - živimo v manjšem naselju ob robu gozda -, drugič pri drugem, ali sam doma."

Bralka opisuje bridko izkušnjo, ko jo je v tem obdobju mož intenzivneje žalil in z ničimer, kar je postorila po hiši, ni bil zadovoljen. "Nikoli ni bilo nič okusno skuhano, stanovanje je bilo premalo pospravljeno in recimo keramika v kopalnici premalo zloščena. Za nameček je pitje prineslo nasilno vedenje, kot ga prej nisem bila vajena. Primer: ker ribe niso bile dobro pripravljene, jih je mož s krožnika zabrisal na tla. Enako se je zgodilo s po njegovem preveč pečenim krompirjem. V solzah in na kolenih sem nesnago počistila. Samo sebe sedaj sprašujem, do kdaj bom prenašala njegovo početje."

Žaljenje, kričanje, poniževanje

Hrovatova razlaga, da so žrtve priznale, da je bilo nasilje med epidemijo pogostejše, tudi vsak dan ali celo večkrat na dan. Povzročitelji so večkrat izbirali neustrezne in nevarne oblike reševanja konfliktov in soočanja z napetostjo, kot so žaljenje, kričanje in poniževanje. Žrtvam je bilo vse to še težje prenašati, saj so imele manj možnosti za umik. Prej so bile vsaj del dneva v službi ali pa je bil v službi partner, lahko so tudi odšle na obisk k sorodnikom, kar je bilo na primer z omejenimi prehodi med občinami onemogočeno.

"Ne zmorem več"

Ker osebna srečanja niso bila mogoča, so bili v DNK z uporabnicami in uporabniki redno v stiku po telefonu, elektronski pošti ali z video klici. Izvajali so tudi skupinske aktivnosti, na primer skupini za samopomoč in za mladostnike. Tudi v društvu Zaupni telefonu Samarijan prostovoljka pove, da so imeli za 20 odstotkov več klicev, med klicatelji je bilo precej mater, ki so se znašle v stiski, kako usklajevati službene obveznosti od doma in pomagati šolarju pri učenju na daljavo z drugimi družinskimi obveznostmi. Njihove pogoste besede so bile: "Ne zmorem več." Spominja se klica zaskrbljene mame, ki je priznala, da se vsak dan že ob petih zjutraj zbudi v skrbeh, le kako bo uskladila nego dojenčka in pomoč šolajočima otrokoma.

Žaljivke uničujejo samozavest

V nasprotju z omenjenima društvoma so pri Tomu - telefonu za otroke in mladostnike, ki deluje pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, opazili za okoli polovico klicev manj. Razlog? Strokovna vodja nacionalne mreže Tom Zdenka Švaljek meni, da verjetno zato, ker se otroci v izolaciji niso imeli kam umakniti, da bi lahko varno poklicali. So se pa mladi, največ jih je bilo od 13 do 16 let, nanje obračali predvsem zaradi družinskih težav, ki so se potencirale. "Iz tebe nikoli nič ne bo, saj nič ne znaš," je izustil kateri starš. "Veliko je bilo verbalnega nasilja in žaljivk, ki jih včasih spregledamo, vendar imajo lahko uničujoč vpliv na otrokovo samozavest," izpostavi Švaljkova in doda, da so mladi omenjali tudi ljubezenske težave, ker niso imeli možnosti za zmenek v živo, potožili so zaradi omejitev stikov z vrstniki, kako popraviti negativne ocene ...