Zdi se, da je staremu novemu predsedniku Gospodarske zbornice Slovenije Boštjanu Gorjupu ta vloga pisana na kožo. Na zborničnem parketu se po dveh letih predsedovanja giblje vse bolj sproščeno. Znajde se na hodnikih oblasti. Ko nas gleda v oči iz časopisov in revij, kjer je po začetni abstinenci zdaj vse bolj prisoten, nam vliva zaupanje. Kdor ga je srečal, spregovoril z njim par besed, pa pravi, da je družaben. In prijeten. Seveda nikakor ne le s svojo z nasmehom začinjeno protokolarno urejenostjo.
Očitno se v Slovenj Gradcu rojeni še ne 44-letnik z bleščečima dvema desetletjema direktorske kariere v nemški BSH Hišni aparati v Nazarjah zaveda pravil igre. Ta mu bodo pomagala izpolniti poslanstvo, za katero se čuti poklican. Gorjup ve, da obleka, kravata, ura, morebiti svinčnik v roki naredijo človeka. Četudi bi toliko direktorjev ta stari pregovor rado postavilo v kot, ga neguje. V poslovnem svetu pač zunanja podoba postavlja direktorja in delavca na pravi mesti. No, da fotki prvega moža GZS pritičeta še zloščena pisalna miza in imena vredno umetniško delo na steni, se tako ve. To poudari tradicijo uspešnega slovenskega gospodarstva, ki ga zdaj spet dobičkonosna GZS zastopa.
Ponosen na Yaskawo in Magno
Gorjup gospodarstvo predstavlja, vsaj tistega, prostovoljno včlanjenega v GZS, ko mu gre najbolje. Podje- tja imajo za seboj leto, ko je bilo dobička največ v zgodovini Slovenije in ko je bila njihova kapitalska robustnost tolikšna, da se še sama čudijo, zakaj niso več investirala.
Za dobre stvari se bo zmeraj potegnil
Gorjup bo to počel tudi v prihodnje. Za dobre stvari se bo zmeraj potegnil. Vendar ne le za take, konvencionalne. Še raje razširja pri nas še manj utečene prijeme, razmišljanja in ravnanja. Skupščino je spet nagovarjal k socialnemu dialogu in seveda k plačnemu dogovoru, ki bi omogočil podjetjem vlaganja v razvoj in s tem še več zaslužka v izvozu. Če bi z dogovorom uspeli, bi se lahko namesto s 44.400 evrov dodane vrednosti na zaposlenega v lanskem letu čez sedem let pohvalili s 60 tisoč evrov dodane vrednosti in do istega leta 2025 tudi z okoli 600 evrov višjimi povprečnimi bruto plačami zaposlenih.
Gorjup seveda ve, koliko jeze so stresli nanj in na GZS iz drugih delodajalskih organizacij, ker se o takem predlogu z njimi niso uskladili. Toda, je prepričan, "na koncu dneva se vsi zavedamo, da potrebujemo dogovore, ki nas vodijo naprej na pot razvitosti, in da je dogovor kompromis med dvema stranema, ki ni možen, če se ne znamo poslušati". Meni pač, da je vse mrtva črka na papirju, če ne bomo znali zavez živeti.
Gore premika brez ukazov
Ne skriva, da v tej dirki za 60 tisoč evrov "ne bo vedno sijalo sonce". Celo tako daleč je Gorjup šel, da je tokrat po izvolitvi tudi skupščinarje s kratkim filmom odpeljal na razburkamo morje. Na tako pobesnelo morje, da mu v določenem trenutku ni bil kos celo katamaran z do konca uigrano, enotno in požrtvovalno posadko, vendar se je na koncu vse dobro izteklo. Tako zavzetost od svojih Gorjup pač pričakuje, ker se zaveda, da so močni enotni. Mimogrede jim je obljubil, da bodo koga pobrali tudi iz morja, ampak "bomo zmagali in dosegli tisti cilj, ki smo si ga zastavili". Ve, da s svojimi zamislimi ljudem prej ali slej zleze pod kožo, saj sodi v tisto tretjino direktorjev v poslovnem svetu, ki bolje kot z ukazi premikajo gore skupaj z zaposlenimi, ki se ne bojijo priložnosti, da se vsi dokažejo.
Gorjup nima jadrnice, investiral pa je v vilo Široko v Metlečah pri Šoštanju, ki je stala 541 tisoč evrov, in jo oddaja v najem za poslovne dogodke in poroke. "Investicijo poskušam peljati kot skrbni gospodar," pravi. To, da je lastnik vile, mu ne pomeni kaj posebnega. Ko smo ga vprašali, od kod mu denar za vilo, pa smo izvedeli: "Če človek po dvajsetih letih dela v Boschu zna z denarjem, tudi nekaj ostane. Mislim pa, da ste bili prvi, ki ste me to vprašali."
Čista politika univerzitetno diplomiranega gospodarskega inženirja, ki je diplomiral v Mariboru na poslovno-ekonomski fakulteti in fakulteti za strojništvo leta 1999, ne zanima. Pred 19 leti se je zaposlil v koncernu Bosch oziroma v BSH in delal v njegovih družbah v Nemčiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Bolgariji. Ponosen je na Nazarje, vpet v lokalna športna in kulturna dogajanja, naklonjen sponzorstvu in mecenstvu. Na dogodke, tudi na koncert Štirih kovačev, katerega sponzor je bil BSH, ga je spremljala žena. O sebi pravi, da je družinski človek in si želi, da bi ostala družina skrita pred pogledi javnosti. Vikende preživlja v objemu družine, saj si tam najbolje napolni baterije. In po minulem tednu si jih mora. Ne le ponovna izvolitev v GZS, v BSH se je srečal s 50 dobavitelji, predstavili so jim najnovejši izdelek. "Z njimi smo tudi kuhali. Moja specialiteta je ragu divjega prašiča s kruhovimi cmoki," je povedal, s čim je razveselil poslovne partnerje in kaj najraje je.
