Ponarodela zgodba o bliskovitem političnem vzponu Luke Mesca gre nekako tako, da se je pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami leta 2014 znašel na soočenju na Pop TV, priložnost odločno in odlično izkoristil ter na splošno presenečenje javnosti in celotnega političnega razreda popeljal koalicijo Združena levica v državni zbor. Pet tovarišev in sebe je z dobrimi 52 tisoč glasovi, kar je pomenilo 5,97 odstotka volivcev, pripeljal v državni zbor. Meščevi so bili v prejšnjem mandatu leva opozicija levosredinski vladi.
V slabih štirih letih delovanja v opoziciji se je najbolj leva stranka notranje konsolidirala s tem, da je poslanska skupina prevzela primat v stranki in jo v bistvu skozi razdruževalne procese preimenovala v Levico. Na lanskih predčasnih volitvah je Meščeva Levica svoj rezultat izboljšala: zanjo je glasovalo dobrih 83 tisoč volivcev oziroma 9,33 odstotka, kar je pomenilo devet poslancev. Tudi po lanskih volitvah je v politični javnosti obveljalo prepričanje, da sta Meščev politični talent in šarm, ki naj bi predvsem delovala med volivkami, najbolj drzni govorijo celo o kultu osebnosti, tisto, kar je Levico znova pripeljalo v državni zbor.
Zmerna politika koordinatorja, ne pa liderja
Luka Mesec je v slovenski politični prostor vnesel svežino, pravi zdaj že nekdanji predsednik Mladega foruma SD Andrej Omerzel. "Je dober javni govorec, ki zna pritegniti mlade," navrže Omerzel, ko Meščev način delovanja uvršča v zmerno strujo, nikakor pa ne radikalno, kamor bi lahko sicer umestil katerega izmed kolegov iz Levice. Je pa iz vrst SD prav v tem kontekstu slišati, da bi Levici na dolgi rok delovanje, ko ne prevzemajo odgovornosti, utegnilo škoditi. Še več, nekateri napovedujejo celo, da bi stranka z Mescem na čelu, ki da je zgolj koordinator in ne lider v pravem pomenu besede, v prihodnosti zlahka izginila s političnega zemljevida. "V zadnjem obdobju Levica s svojim koordinatorjem na čelu ne deluje povezovalno in ni zrela za politični dialog," o njihovi največji slabosti razlaga naš vir, ki tudi sicer z Mescem kljub zasedanju istega političnega pola ne zmore najti skupnih besed v političnem prepričanju.
Kult osebnosti v estradno-političnem smislu
A ta teza nima empirične potrditve, zato je napačna. Najnovejša raziskava Delovega barometra je pokazala trend, da Meščeva priljubljenost že dlje časa pada, giblje se celo v območju izpada z lestvice najbolj priljubljenih politikov, medtem ko podpora stranki vztraja pri približno enakih vrednostih oziroma celo počasi narašča. Po odhodu Levice v čisto opozicijo in prekinitvi pogodbenega sodelovanja z manjšinsko vlado je ta podpora nazadnje poskočila na rekordne vrednosti, trenutno na okoli 12-odstotno podporo.
Meščevi soborci zavračajo namige na Meščev kult osebnosti, ki naj bi bil gonilo uspeha stranke, kot absurdne. Če je sploh mogoče govoriti o kultu osebnosti v današnjem estradno-političnem smislu, ki ga je bilo zaznati pri bivšem predsedniku vlade Miru Cerarju, danes pa pri premierju Marjanu Šarcu. Mesečeva osebna priljubljenost bistveno zaostaja za strankino, na lestvicah priljubljenosti ni nikoli nič bolje kotiral od Violete Tomič, ki je letos precej klavrno potonila na evropskih volitvah kot nosilka liste Levice, saj ni uspela prebiti praga za vstop v Evropski parlament.
In ravno v tem se Levica razlikuje od večine drugih strank, sploh od "sestrske" SD, ki neguje izrazito pokroviteljski odnos do Levice. V SD je bila vedno diskrepanca med izjemno osebno priljubljenostjo Boruta Pahorja, Tanje Fajon ali Dejana Židana na eni strani in (dokaj) skromno priljubljenostjo stranke na drugi. Na evropskih volitvah, ki veljajo za najbolj personalizirane volitve od vseh, razen predsedniških, je Levico močno premagala SD, ki je v ta namen angažirala Fajonovo in Milana Brgleza, dva izmed najbolj priljubljenih politikov v državi. Vsekakor pa Levica ni stranka ene osebnosti, kot so (bili) politični projekti Gregorja Viranta, Zorana Jankovića, Mira Cerarja, Alenke Bratušek in Marjana Šarca.
Kaj imata oziroma česa nimata skupnega z Mahničem?
Še najbolj spoštljiv odnos do Levice in seveda s tem do Mesca goji predsednik vlade Šarec. "Člane Levice izredno cenim, so zelo načitani, izobraženi, vedo, kaj so današnji izzivi. Manjka pa jim prakse z vodenjem sistemov. Vse terja svoj čas, ne gre vse tako na hitro," je Mesca in tovariše opisal predsednik vlade. Ostali člani koalicije so bistveno bolj pokroviteljski, pri čemer prednjači SD, ki istočasno zatrjuje, da ji je najbolj v interesu sodelovanje z Levico. Židan je v nedavnem pogovoru za Večer povedal: "Marsikateri naš član vidi v Levici neko obliko Mladega foruma Socialnih demokratov, kjer se mladi ljudje revolucionarno kalijo, da potem sprejmejo družbo kot celoto. Pri vsakem ukrepu je namreč treba družbo opazovati kot celoto."
V desni opoziciji slikajo Mesca in tovariše kot komuniste, lenuhe in častilce propadlih diktatorskih režimov. Mimogrede, vzhajajoča zvezda (skrajno) desne politike, poslanec SDS Žan Mahnič, prav tako kot Mesec - preden sta postala poslanca leta 2014 - ni imel niti dneva delovne dobe v delovni knjižici. Pa njegovemu predsedniku Janezu Janši na pamet ne pade, da bi Mahniča, v katerega polaga velike upe, zmerjal z delomrznežem ali privilegiranim salonskim politikom.
Politik že od srednje šole
Mesec je odraščal v apolitičnih krajih in družini, četudi je njegov stari oče sodeloval pri nastajanju Kmečke zveze, stric pa je v domačih Železnikih oblikoval lokalno stranko. Politika ga je potegnila vase že na škofjeloški gimnaziji, vmesna leta do prve redne zaposlitve v državnem zboru si je krajšal v aktivističnih krogih - nazadnje kot direktor Inštituta za delavske študije, koordinator Delavsko-punkerske univerze in kot vodja različnih študentskih sekcij. Na FDV je diplomiral iz evropskih študij.
V razrednem boju z gospodarstveniki
A v bistvu najmočnejši nasprotniki Mesca in Levice ne prihajajo iz politike, ampak iz vrst interesnih združenj v gospodarstvu. Napadi gospodarstvenikov na Mesca kot strelovoda Levice so siloviti in s tem simptomatični. Eden takih je bil nedavno s strani generalne direktorice Gospodarske zbornice Slovenije Sonje Šmuc. Po preverjanju dejstev se je izkazalo, da je imel prav Mesec, ki je trdil, da razbremenitev plač ne bo pripomogla k zajezitvi bega možganov, ker v Sloveniji ni težava previsoka obdavčitev, ampak prenizke plače. Ob izjavi, da je izvoz trenutno največja Ahilova peta našega gospodarstva, se je močno spotaknil predsednik Slovenskega kluba podjetnikov Marjan Batagelj. Z Levico niso zadovoljni niti tuji gospodarski interesi v Sloveniji, konkretno zbornica AmCham.
Napadi na Levico in Mesca so premo sorazmerni z dosežki Levice, ki deluje kot socialni korektiv. Ukrepi, ki so jih izpeljali s peterčkom vladnih strank, so šli v škodo gospodarskim interesom. Z večino predstavnikov gospodarskih in delodajalskih združenj Levica pravzaprav bojuje razredni boj, če uporabimo izrazoslovje iz njihovega kategorialnega aparata. Na prvo mesto gre postaviti trajen in bistven dvig minimalne plače ob hkratni izločitvi vseh dodatkov, kar pomeni, da mora delodajalec plačati še vse dodatke na minimalno plačo. V boju za interpretacijo, kdo je kriv, da je propadlo sodelovanje med Levico in vlado, se je javnost, kot kaže, bolj postavila na stran prve, saj dvig podpore Levici v anketah kaže, da se ljudje zavedajo, da je sodelovanje propadlo, ker koalicija ni izvrševala lastnega koalicijskega sporazuma.
