Pravijo, da je pomlad najlepši letni čas. Res je skoraj čudežno, kako se vedno znova rojeva življenje, kako vse oživi. A življenje prinaša tudi težave, kajne? Včasih bi zjutraj najraje ostali v postelji in mižali naprej, ker nas tam zunaj čaka kakšna neprijetnost. Zima je čas spanca, počitka, vse nekako stoji, čeprav je vreme lahko vse prej kot mirno. Spomladi pa se za marsikoga začnejo težave, kajti začeti je treba delati na polju, če ste kmet, poskrbeti je treba za sadovnjak, če se ukvarjate s tem, spomladi so včasih opravili generalno čiščenje hiše, prezračili obleke in podobno. Kar naenkrat je skrbi več.
Pomladi niso prav nič veseli alergiki, saj se v zrak sprostijo velike količine cvetnega prahu dreves. Pa ne naenkrat, ta nadloga traja in traja, kot da bi vsako drevo hotelo svoj čas, v katerem bi poskrbelo pa oplajanje, za kasnejše plodove oziroma seme. Na srečo različne vrste cvetnega prahu povzročajo alergične reakcije pri različnih ljudeh, tako da se ta neprijetnost nekoliko porazdeli. Čeprav pri nekaterih kar traja, drevesnih vrst je veliko - in vsako je pri kom "uspešno". Človek bi rekel, da narava vedno poskrbi za vse, tako da je pravzaprav skregano z zdravo pametjo, da nam škodi okolje, v katerem smo se kot vrsta razvili.
A kaj, ko smo na to okolje tudi sami že zelo vplivali in ga spremenili! Če pomislim, koliko snovi, ki niti slučajno niso naravne, smo spustili v zrak in vode, v prst, je še pravi čudež, da nam okolje še bolj ne škodi. Prišli smo do točke, ko se moramo res vprašati - ne samo, ali spreminjamo podnebje, ampak ali nismo preobremenili okolja do te stopnje, da ne bomo več mogli preživeti. Težave imamo s plodnostjo, naše telo se neprijetno odziva na povišane koncentracije nekaterih snovi in nam povzroča zdravstvene težave. Izumira in boleha tudi živalski svet, pa rastline - če ostane samo še geološko okostje našega planeta, se nam bolj slabo piše.
Ali je še sploh pot nazaj? Običajno začnemo težave odpravljati precej parcialno, od primera do primera. A še zdaleč ne poznamo vseh snovi, ki vplivajo na nas. No, poznamo jih, jih pa ne ugotavljamo v našem okolju oziroma v kakšnih koncentracijah so se do zdaj že nabrale. Kajti če hočete vedeti, ali je neka snov v okolju, jo morate meriti. Če merimo žveplov dioksid, težke kovine, trdne delce in še marsikaj, nam to ne bo ničesar povedalo o, na primer, koncentracijah hormonskih motilcev v pitni vodi.
Včasih še sami ne vemo, kaj nam škodi in kaj naj sploh merimo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
