V sredo, 19. februarja, je Hrvaška dobila novega predsednika države. To je Zoran Milanović, dolgoletni predsednik hrvaške socialdemokratske stranke SDP in nekdanji v celoti bolj ali manj neuspešen predsednik vlade v obdobju od decembra 2011 do januarja 2016. Milanović je v predvolilnem času in po volilni zmagi večkrat najavil zavzemanje za izboljšanje odnosov s Slovenijo. Dobri nameni so pohvalni, kaj od tega bo nepredvidljivi Milanović v resnici storil, pa bomo v Sloveniji lahko šele videli. Dosedanje politične poteze in odnos Milanovića do Slovenije od uradne slovenske politike terjajo veliko zadržanost. Odnosi med državama so sicer več kot zadovoljivi. Na področju gospodarstva so celo izredno dobri in za obe državi tudi zelo pomembni. Enako dobri kot gospodarski odnosi so tudi odnosi na področju kulture. Nekoliko manj na področju znanosti. So pa resnično dobri odnosi med prebivalci in lokalno samoupravo v obmejnem področju v obeh državah. Posebno mesto imajo v hrvaško-slovenskih odnosih turizem in z njim povezane nepremičnine, ki ji imajo na Hrvaškem državljani Slovenije. V državi, kjer turizem predstavlja petino ali celo četrtino BDP, zanesljivo več kot milijon slovenskih turistov vsako leto nikakor ni zanemarljivo dejstvo.
Nobenega realnega razloga ni, da ti tradicionalno zelo dobri odnosi na omenjenih področjih ne ostanejo taki ali se morda izboljšajo. A ob vsem tudi ni nobenega razloga ne zavedati se tudi težav, ki so med državama objektivno prisotne. Ob stalni mantri "kako zelo smo si podobni in kako imamo podobne interese" je enako umestno govoriti in se zavedati tudi sicer ne tako številnih razlik med državama, a pomembnih. Razlike in različnosti je treba medsebojno upoštevati in spoštovati, ne pa jih zamolčati ali skrivati za propagando o dejanski ali namišljeni podobnosti.
V imenu politične korektnosti, legitimnosti in dostojanstva je za slovensko stran Milanović povsem neprimeren za kakršenkoli razgovor o arbitražni razsodbi
