Slovenski medijski svet že nekaj dni gloda kost, ki se ji pravi Angelika Mlinar. Pa ne, da bi preverjali, ali je ta gospa primerna za pomembno ministrsko mesto, tisto, ki se ukvarja z evropskimi sredstvi, ki prihajajo v Slovenijo. Ne, problem je vprašanje njenega državljanstva. Mlinarjeva je namreč koroška Slovenka, torej avstrijska državljanka in tu nastajata dva problema. Prvi, ali ji bo Avstrija dovolila, da pridobi slovensko državljanstvo ne da bi se odpovedala avstrjskemu, drugi, če ji to ne uspe, ali lahko postane ministrica, tudi če nima slovenskega državljanstva.
Nekatere evropske države dovoljujejo dvojno državljanstvo, druge pa ne. Italija ga dovoljuje. Ni bilo vedno tako. V drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja je Argentino prizadela izredno huda finančna in gospodarska kriza. V Argentini živi številna italijanska skupnost in italijanska vlada ji je želela pomagati s skromnimi pokojninami, ki pa so bile za marsikoga življenjskega pomena. Poleg tega se je takrat začela razkrajati Jugoslavija in Italija je ta dogajanja spremljala z veliko pozornostjo in verjetno tudi s prikritimi ozemeljskimi ambicijami, češ, nikoli ne veš, kako se stvari razpletejo. Spominjam se vrst pred tržaško banko, ki je urejala pokojnine za ljudi, ki so živeli na ozemljih, ki so v času pred drugo svetovno vojno pripadala Italiji: vse to Postojne in Ilirske Bistrice, pa vsa Soška dolina in seveda Istra. V tistem času negotovosti, velike inflacije v Jugoslaviji in dejanske nižje razvitosti večjega dela ozemlja ob meji je bila tista pokojnina pač dobrodošla. Tako je Italija sprejela zakon o dvojnem državljanstvu; kdor ga ima, mora to prijaviti na matičnem uradu in zadeva je končana. Če ga ne prijavi, ga lahko oglobijo za smešno nizko vsoto, če se prav spominjam je to bilo 30.000 lir, danes 15 evrov.
Zanimivo je, da je Avstrija pred nedavnim, v času prejšnje desno usmerjene vlade, ponujala dvojno državljanstv nemško govorečim prebivalcem Južne Tirolske. To je storila. In ji dejstvo, da Avstrija dvojnega državjanstva formalno ne dopušča, ni delalo kakšnih preglavic. Po drugi strani se je Italija temu odločno uprla, češ da gre za ozemeljske ambicije. Pa ji dejstvo, da Italija po zakonu dopušča dvojno državljanstvo, ni ustvarjalo kakršnih koli preglavic. Temu se pravi politika. Ironija je seveda dovoljena.
Kaj pa, če bi se naposled izkazalo, da je tak "tujec" boljši od "čistokrvnega Slovenca"?
