Želim povedati svojo zgodbo, saj se mi zdi pravično, da pridejo v javnost tudi takšne zgodbe, ne samo kritike. Čeprav ima veliko ljudi o zdravnikih in medicinskih sestrah za povedati samo slabo, imam sama zelo dobro in iskreno izpoved.
Bila sem v UKC Maribor na infekcijskem oddelku in deset dni zatem tudi na urološkem oddelku. Po hudih bolečinah sem pristala na infekcijskem oddelku pri dr. H. A. in pri zlatih sestrah. Zdravnik se je zelo trudil in se tudi povezal z urologom dr. B. K. V tem mesecu dni, ki sem ga preživela na omenjenih oddelkih, sem vmes tudi obupala. Imela sem namreč močno sepso in moje zdravstveno stanje je bilo kar slabo. A omenjena zdravnika se nista predala in niti za sekundo nista podvomila, da jima bo uspelo. Povezala sta se, hkrati pa sta mi pokazala in dokazala, da sta srčni osebi, vredna zaupanja, predvsem pa, da se ne bosta predala. Dajala sta mi podporo, kakršne nisem doživela nikjer v bolnišnici. Bila sta srčna, človeška, predvsem pa zdravnika z veliko začetnico, ki svoje delo opravljata več kot odlično.
Bila sem na dnu, ko sta mi povedala, kaj sledi, če se moje zdravstveno stanje slučajno ne izboljša. A obljubila sta mi, da se bosta potrudila in naredila vse, da ledvice ne bom izgubila. Ko sem bila čisto na tleh, že obupana, sta prišla in mi povedala dobro novico: da ledvica ostaja in da se stanje izboljšuje – počasi, a se.
Tako se mi je dogajalo na urološkem oddelku, z zdravnikom, ki se je trudil v teh težkih časih, kakršni so na urologiji, kjer ni zdravstvenega osebja in je res kritično stanje. Osebje in zdravniki se resnično trudijo z vsem srcem in dušo in vidi se, da puščajo svoje moči za paciente in kljub vsemu se še trudijo z nasmeški. Zato res iskrena hvala urološkemu oddelku, vsem sestram in dr. B. K., ter infekcijskemu oddelku, sestram in dr. H. A. Hvala je premalo, kar vam lahko rečem za to, kar ste naredili. Zaslužite si več kot besedo hvala.
S spoštovanjem,
Maja Zorman, Maribor