Vsi, ki smo v rednem stiku s pacienti, se vedno znova srečamo s težavo nepravilne, nezadostne ali nepopolne komunikacije med zdravnikom in pacientom. Neposredni stik izvajalcev zdravstvenih storitev s pacienti je bil v času pandemije iz očitnih razlogov v veliki meri omejen. Kljub dobremu namenu se je z digitalizacijo v zdravstvu ta vez za mnoge še dodatno zrahljala. To ne velja samo za starejše paciente.
Ko si v ordinaciji z zdravnikom, zdravnico, si lahko deležen empatičnega odziva, doživljaš občutek vključevanja v proces zdravljenja in občutek varnosti. Vse to dokazano pozitivno vpliva na proces zdravljenja in njegov izid. Ko je leta 2009 zaživel Zakon o pacientovih pravicah, so ga mnogi razlagali kot korak naprej k zmanjševanju podrejene vloge pacienta nasproti zdravniku. Delno tudi zaradi vzpostavitve pritožbenega instituta zastopnika pacientovih pravic. Na papirju je ta predpostavka jasna, v praksi pa je videti drugače. Pacienti so zaradi svojega zdravstvenega stanja pogosto negotovi in prestrašeni. Zato je logično, da so pacienti prijaznega in empatičnega zdravnika zadovoljni in bodo zato bolj sledili napotkom zdravnika. S tem bo tudi zdravnik bolj zadovoljen in bo doživljal manj stresa, ki je pogost razlog za izgorelost.
Razumljivo je, da si kot pacienti želimo vedeti, kakšno zdravstveno težavo imamo, kako jo lahko s pomočjo nasvetov zdravnika rešimo ali vsaj omilimo in kaj nas čaka med zdravljenjem in po njem. K temu v veliki meri pripomore pojasnilna dolžnost zdravnika. To je dolžnost zdravnika, da pacienta na njemu razumljiv način seznani z informacijami, ki so pomembne za sprejetje odločitve o zdravljenju.
Zdravnik, odgovoren za zdravljenje, mora pacientu v neposrednem stiku obzirno, na razumljiv način, v celoti in pravočasno pojasniti proces zdravljenja. Pacient ima pravico do sprotnega in podrobnega obveščanja o poteku zdravljenja ter po koncu zdravljenja tudi pravico do obveščenosti o rezultatih zdravljenja ali morebitnih zapletih.
Iz perspektive zdravstvenega osebja nikakor ni za spregledati pomanjkanja kadra, preobremenjenosti z administracijo in še bi lahko naštevali.
Študenti medicine so med študijem sicer deležni določenih znanj s področja komuniciranja, vendar nam podatki o okoli 80 odstotkih pritožb pacientov zaradi neustreznega odnosa zdravnika nazorno govorijo zase. Pritožbe pacientov naj bodo spodbuda za izboljšanje. Mariborski institut varuha bolnikovih pravic v svojih zadnjih letnih poročilih navaja, da si bolniki želijo osebne obravnave v ambulanti družinskega zdravnika in da komunikacija na daljavo ne more nadomestiti osebnega obiska v ambulanti.
Lepa beseda pravo mesto najde in premnogi jo zelo potrebujejo. Seveda pa to velja tudi v obratni smeri.
Zveza Slovenska unija pacientov, zanjo Borut Ambrožič, predsednik
