Načelnik Generalštaba Slovenske vojske Robert Glavaš je v intervjuju za Večer odprl več vprašanj, kot je dal odgovorov. Zavezništvo Nato pripravlja "ukrepe, ki bi mu omogočili, da bi lahko zmagalo v morebitnem konfliktu z Rusko federacijo". Smiselno: Rusija bi lahko napadla katero od baltskih držav, ki so v Natu, to pa bi nas obvezalo, da ji priskočimo na pomoč. A zakaj bi jo? Rusi že imajo dostop do Baltika. So tam naravna bogastva, ki jih v Rusiji primanjkuje? To se da rešiti s trgovino. Delajo grdo z rusko manjšino? Izboljšanje življenjskih razmer za tri ruske manjšine bi EU stalo neprimerno manj kot oboroževanje za 5 odstotkov BDP – kar za Slovenijo pomeni skoraj 25 odstotkov proračuna. Ali gre nemara za namero, da mi, EU in Nato, napademo Rusijo?
Zakaj je potrebna okrepitev obrambe? Preden bi Rusija zaključila vojno v Ukrajini in si polizala rane, nato pa osvojila Litvo in iz nje prodrla do nas, bi minilo več kot dovolj časa, da se okrepimo. Že na Poljskem bi si polomila tistih nekaj preostalih zob, ki si jih še ni v Vzhodni Ukrajini in Litvi. In zakaj bi sploh rinila v naše gore in grape? Kaj bi pridobila, če nas zavzame? Je "naš" Trst vreden takega samomorilskega pohoda? Ali nas morda ogrožajo sosede: Avstrija, Hrvaška, Italija, Madžarska? Če nas, zakaj o tem ničesar ne vemo in z njimi plodno sodelujemo? Če nas ne, pa tudi g. Glavaš pri najboljši volji ne more najti nikogar, ki bi delal načrte, da zavzame Slovenijo …
Zanj je "Slovenska vojska pripravljena toliko, kolikor je vsak državljan pripravljen prijeti za orožje in pomagati pri obrambi". Načelnik bi moral vedeti, da je veliko načinov, kako pomagati napadeni domovini brez uporabe orožja, in da so nekateri med njimi veliko pomembnejši, učinkovitejši in cenejši od orožja … Pove, da "30 tisoč pripadnikov ni dovolj, ker bi bilo potrebno te ljudi nadomeščati", s čimer prizna, da so oboroženci le kanonfuter. Izjava, da "resolucija predvideva 10 tisoč pripadnikov v mirnodobni sestavi, danes pa nas je 7300. Zdaj pa se moramo v državi dogovoriti, kako omenjeno razliko pokriti čim prej, ne šele takrat, ko bo kriza že nastopila," priča, da je zanj skorajšnja vojna gotovo dejstvo. Kaj ve, česar mi ne?
Ko ga novinar o tem vendarle blago povpraša, načelnik izkaže zavedanje, da živimo v 21. stoletju, kjer "jurišnih enot" ne sestavljajo vojaki s puškami, ampak programerji in upravljalci robotov, psihologi in oglaševalci, teroristi in vohuni, tehniki in kemiki. Zakaj bomo torej metali denar v puške, oklepnike in helikopterje namesto v visoko šolstvo, znanost in tehnologijo? Zakaj bomo mesece urili pogrešljiv kanonfuter, namesto da bi že izurjenim študentom ponudili plače in delovne razmere, ki bi jih povsod drugod pogrešali? In zakaj ni bilo izrečene niti besedice o veliko cenejši gverilski obrambi, ki je na goratem in gozdnatem ozemlju proti močnejšim nasprotnikom dokazano učinkovitejša?
Tak vljudnostni klepet z enim ključnih ljudi v ključnem trenutku za našo prihodnost je novičok za resno novinarstvo. Še ruski novinarji bi intervju težko lepše obrusili. A oni ne morejo drugače, ker padejo z balkona. Ali torej naši novinarji ne smejo ali ne znajo več?
Gregor Hrovatin, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
