Pred volitvami, ki so pred nami, se vedno znova ujamem v razmišljanje, komu sploh še verjeti. Odprem časopis, poslušam poročila, preletim spletne strani in družbena omrežja – in imam občutek, da živim v več resničnostih hkrati. Vsaka ponuja svojo razlago, svojo "edino pravo" resnico, svoje krivce in svoje rešitelje.
A resnica ne more imeti toliko obrazov, kot jih imajo politični plakati. Zato razmišljam o vplivu lažnih novic na volitve. O poplavi polresnic, namigov in zarot, ki se širijo z neverjetno lahkotnostjo. Sprašujem se, ali so vse te zgodbe spontani plod nezaupanja ali pa premišljeno ustvarjene konstrukcije, namenjene temu, da ljudi begajo, razdvajajo in v njih utrjujejo strah. Strah je namreč najlažje orodje za upravljanje množic.
Takšne vsebine ne oblikujejo le mnenj – oblikujejo razpoloženje družbe. Vzbujajo občutek ogroženosti, jezo in utrujenost. In ko je človek utrujen, preneha preverjati. Ko je razočaran, se umakne. Ko izgubi zaupanje, preneha sodelovati. Ali ni to najnevarnejša posledica?
Zato se ne morem izogniti vprašanju vloge medijev. So dorasli svoji odgovornosti? So pripravljeni vztrajati pri preverjanju dejstev tudi takrat, ko to ni všečno ali dobičkonosno? Ali pa včasih podležejo skušnjavi senzacionalizma, hitrosti in političnih bližin?
Ne verjamem, da so vsi mediji pristranski. Verjamem pa, da je njihova odgovornost danes večja kot kadarkoli. Demokracija brez verodostojnega obveščanja ne more obstati.
Politika sovraštva in napadanja zame ni sprejemljiva, ker je nepoštena. Ne zato, ker bi bila zgolj žaljiva, temveč zato, ker zavestno znižuje raven razprave. Ko se argument zamenja z diskreditacijo, ko se program zamenja z etiketiranjem, takrat ne izgublja le politični nasprotnik – izgubljamo vsi.
Volitve, ki so pred nami, niso le izbira med strankami. So izbira med načinoma vodenja družbe: med politiko, ki gradi na strahu, in politiko, ki gradi na odgovornosti. Med hrupom in dialogom. Med manipulacijo in spoštovanjem.
Sam si želim družbe, v kateri nesoglasje ne pomeni sovraštva. Kjer kritika ne pomeni diskvalifikacije. Kjer glasnost ne nadomesti vsebine.
Morda nimam vseh odgovorov. Toda vem, da brez odgovorne besede – v politiki, medijih in med nami samimi – ni zdrave prihodnosti. Če bomo dopustili, da laž postane običajna, da napad postane sprejemljiv in da nezaupanje postane norma, bomo izgubili več kot le ene volitve.
Odločitev na volilni listi je majhna, a posledice te odločitve so vedno velike. Če bomo volili iz strahu, bomo dobili strah; če bomo volili iz razuma, bomo dobili možnost.
Lojze Podobnik, Šentjernej
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
