(PISMO BRALCA) Pariške impresije

Pred dnevi sem se vrnil s krajšega potovanja v Pariz. Drugačen je kot pred leti. Promet poteka umirjeno in tekoče. Ni nervoze, ni trobljenja, ostrega zaviranja. Kolesarji, motoristi, avtomobilisti se ustavijo pred prehodom za pešce, tudi ko zanje sveti rdeča luč, ne trobijo in ne mahajo grozeče z rokami. Trušč dvokolesnikov je normalen in ni oglušujoče hrumeč. Po ulicah, v lokalih, galerijah in muzejih je pisana množica ljudi vseh barv in socialnih slojev, z vseh kontinentov. Povsod, ampak res povsod je slišati "s’ il vous plaît", torej prosim, ki ga spremlja nasmeh. 

Ko je predsednik Francije Emmanuel Macron 19. septembra odpiral prenovljeno cerkev Notre Dame za obiskovalce, so sicer bile zapore, ampak je promet vseeno potekal tekoče. Opaziti je sicer veliko policije, v metroju ali na turističnih točkah je opaziti celo patrulje do zob oboroženih vojakov. A zaradi tega, domnevam, nihče ne dobi občutka, da tam vlada vojaška hunta ali policijski teror. Pomislim, da bi bilo včasih primerno tudi pri nas ravnati enako.

Ko se vozim z letališča Ronke proti Trstu in Fernetičem, opažam, da promet poteka tekoče in umirjeno. Gneča se začne pri Razdrtem in narašča vse do Vrhnike, Brezovice, novi odcep za Dragomer se kaže brez haska. Čas vožnje se podaljša za pol ure ali uro, a se ne ve, kaj je vzrok za to. Nesreča, predmet na vozišču? Tudi na Darsu ne vedo, kaj je vzrok zastojev. Nikjer ni policistov na motorjih, ki bi morda lahko povečali pretok vozil. Opažam, da večina voznikov upošteva varnostno razdaljo. Skoraj vsi ustvarjajo tako imenovani reševalni pas. Zato sta lahko dve vozili z modrimi lučmi, eno izmed njih je očitno prevažalo visokega državnega funkcionarja, z veliko hitrostjo švignili med avtomobili po sredini avtoceste, mi pa smo se še naprej cmarili v dolgi koloni in vročini, ki je žgala tisti dan. Pa vendar, ta funkcionar ni potreboval helikopterja, da je prišel, denimo, iz Šempetra pri Gorici do Ljubljane.

Jože Simčič, Novo mesto