V nedeljo, 21. 9., je bil mednarodni dan miru, v petek, 26. 9., pa bo evropski dan jezikov. To je priložnost, da tako pomembne besede o svobodi in neodvisnosti povežemo z mirom in jeziki Evrope.
Besede o svobodi in neodvisnosti Evrope je pogosto slišati, vendar nas politiki z njimi zavajajo. Resničnost, predvsem s pospešenim oboroževanjem, namreč pomeni vse več nesvobode in vse več odvisnosti. Evropa je v celoti odvisna od Združenih držav Amerike na političnem, vojaškem, ekonomskem, kulturno jezikovnem in psihološkem področju. Vse skupaj se je začelo kmalu po koncu druge svetovne vojne s kulturno jezikovno okupacijo, ki traja še danes. Gre za mehko okupacijo zahodnih držav, v nasprotju s trdo sovjetsko okupacijo vzhodnih držav, posledice, to je podrejanje, pa so podobne. Takšna je torej današnja večstransko - in tudi kulturno jezikovno - podrejena Evropa.
Evropa pomeni 47 držav s preko sedemsto milijoni prebivalcev in preko petdesetimi jeziki. V Evropi imamo tudi blizu dvajset manjših narodov, na primer na Škotskem in v Walesu v Britaniji, v Bretanji in na Korziki v Franciji, v Kataloniji in Baskiji v Španiji, ki iščejo svojo neodvisnost. Kulturno jezikovno zatiranje vedno povzroča upravičen upor in spopade. Če dodamo še zloveščo zgodovino, naraščajoče nacionalizme in dvome o spremenljivosti meja, je iskanje poti v svobodno in neodvisno Evropo, samo s pospešenim oboroževanjem, pot v samomor.
Pa se vrnimo h kulturno jezikovni okupaciji. Govorjenje politikov o večjezičnosti, multikulturnosti itd. je ob današnji nadvladi izključno angloameriške kulture in jezika še eno zavajanje. Tudi državljani Evrope – predvsem pa mladi - živijo v tej podrejenosti in laži, saj jim politiki druge možnosti ne ponudijo.
Evropa lahko sedaj spremlja razpad angloameriškega kulturno jezikovnega imperija, čaka prihod novega imperija ali pa poišče svojo pot. Ta samosvoja (neuvrščena) pot, na osnovi enakopravnega sporazumevanja, je znana. Gre za uporabo mednarodnega jezika esperanta kot drugega jezika poleg materinščin. Ta možnost je utemeljena v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, v dveh resolucijah Unesca in v poročilu oziroma priporočilu, ki je bilo predstavljeno v Evropskem parlamentu. Ta jezik je edini, ki vzgaja za strpnost in spoštovanje drugačnosti ter omogoča enakopravno sporazumevanje. Res pa vpliva tudi na zavest (o pravilnosti in pravičnosti izbire) ter samozavest (o enakosti in enakopravnosti vseh ljudi). Vprašanje esperanta že stoletje ni več vprašanje jezika, pač pa vprašanje skupnih vrednot in morale. Politiki, ki v našem imenu odločajo, se najbrž bojijo tega vpliva, ker pomeni svobodo in neodvisnost državljanov Evrope. To pa ni v interesu imperijev, najbrž pa niti nekaterih evropskih in naših politikov?!
Slovenija je na žalost v tej zadevi poguben primer, saj je ravnokar za vse otroke, od prvega razreda dalje, uvedla prisilni pouk angleščine. Prvi rezultati, na primer kot bralna nepismenost, so že vidni, saj naši mladi raje berejo (in kupujejo!) knjige v angleščini kot v slovenščini. Kje so naši janičarji, ki že desetletja vodijo to kolonizacijo, pa je druga zgodba. V našem primeru je odločitev za angleščino sporočilo drugim – predvsem sosednjim državam – in sicer, če je prisila dovolj velika, se mi podredimo!
Svoboda, neodvisnost in mir v Evropi zahtevajo, da na dnevni red poleg neodvisnosti v orožju postavimo še druge oblike neodvisnosti – še posebej kulturno jezikovno svobodo in neodvisnost!
Janez Zadravec Klugler, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
