V petek, 9. maja, smo naročniki RTV SLO gledali oddajo na 1. programu. To je bil koncert kot vsak drug na slovenskih festivalih. Zasnovo in režijo prireditve je vsekakor treba pohvaliti, saj nam je prinesla živopisno predstavo (predvsem v kostumih). Vodila sta jo rutinirana in pocukrana Bernarda Žarn in slabše izbrani Jure Longyka, ki še ni dorasel takemu kiču. Pišem o glasbenem delu prireditve. To je nekoliko motila prva točka: slovenska himna v izvedbi operne pevke Sabine Cvilak. Seveda niti ona niti izvedba nista sodili v okvir tega koncerta. Povabili bi raje Eldo Viler ali Heleno Blagne – če že. Slovenska himna Zdravljica se namreč izvaja zborovsko. Na prizorišču so imeli na razpolago dva pevska zbora.
Sledile so točke, ki so zanosno in nostalgično zastopale namen same prireditve: Siddharta, Niet, Cvijetičanin in pa seveda Alfi Nipič, ki je blestel v iz naftalina privlečenem zlatem suknjiču. Pravzaprav je bil koncert posvečen njemu, saj je nedavno praznoval 80 let. Med vsako glasbeno točko so se okoli solista plazili neki belo-modri modeli, ki so po koncu skladbe izginili v neznano. Še dobro, da je kamerman občasno pokazal zvezde na zastavah praporščakov, da smo se spomnili, zakaj gledamo to oddajo. Žal so praporščake kmalu nagnali iz dvorane.
Potek in režija prireditve sta bila tehnično brezhibna, razen da se je eden od praporščakov spotaknil. Ampak to ni v domeni režije. Močno sem pogrešal še nekaj glasbenih fosilov, kot so Kreslin in Predin, Pestner pa še kdo. Poglobljena in nostalgična besedila skladb prej naštetih ansamblov bi vsekakor potrebovala tolmačko v znakovnem jeziku. Zakaj bi bili slušno prizadeti prikrajšani. Gledali smo tudi tri pričevalce 90+, ki so se trudili, da bi se uspešno vključili v režiserkin koncept, a jim to ni uspelo. Dokumentarni filmi iz časa pred in med vojno so bili nametani vsevprek!
Nastopila sta tudi pevska zbora, ki sta z velikim zanosom in bleščečih obrazov pela na koncertu (bleščeči obrazi so bili od premočnih reflektorjev!). Prireditev kot celota je bila brezhiben izdelek RTV SLO, saj je v drugem delu vsebovala obvezen del oddaj - reklamo. To je bila pred leti uspešna reklama za sladoled Lučka Ljubljanskih mlekarn: "Ta moja lučka, svetla lučka" Radovana Gobca, ki je nastala leta 1928 in se je tako z Zdravljico (1904) skupaj oddolžila ustvarjalnemu obdobju prve polovice 20. stoletja.
Pohvala gre torej Urški Žnidaršič za režijo, žal pa ji v uredništvu niso povedali, da naj dela proslavo ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Tako je nastala tale "sprdačina". Kot priča dneva osvoboditve 9. maja 1945 sem tako gledal oddajo z izključenim zvočnikom.
Mitja Gobec, 85+, Ptuj
