Približuje se 2. avgust, mednarodni dan spomina na romske žrtve genocida v drugi svetovni vojni. Spominski dan, ki ga od leta 2014 obeležujemo tudi v Sloveniji, se navezuje na "noč groze in obupa" v uničevalnem taborišču Auschwitz – Birkenau z 2. na 3. avgust 1944, ko so nacisti izpraznili "cigansko taborišče" (Zigeunerlager) v tem "peklu na zemlji". Tistega večera so od 4200 do 4300 Romov, moških, žensk in otrok, ki so še bili v taborišču, odpeljali v plinske celice. Tam so jih s pomočjo ciklona B pomorili.
Naj ob tem opozorim na nekatere še vedno manj znane okoliščine množičnega uničevanja evropskih Romov in Sintov med drugo svetovno vojno v Evropi. V politični demonologiji Tretjega rajha so zasedali posebno mesto Judje. Vendar se je kljub temu že pred formalnim začetkom izvajanja projekta "končne rešitve" po konferenci v Wannseeju 20. januarja 1942 slutilo, da so Judje le eden od narodov oziroma etničnih skupin, s katerimi želi Tretji rajh v okviru načrtne in sistematično izvajane rasne politike za vselej obračunati. Nacistični režim je namreč v mnogih delih okupirane Evrope, sploh na vzhodu, izdal navodila, naj tudi z Romi ravnajo enako kot z Judi. Britanski zgodovinar Mark Mazower v obsežni knjigi Hitlerjev imperij (Ljubljana, 2021) navaja, da so nacisti na Rome ciljali z dolgoročnimi ukrepi ne samo v Nemčiji, pač pa tudi na Madžarskem, v Romuniji in na Slovaškem. V taborišču Auschwitz oziroma Auschwitz – Birkenau so imeli zanje ločeno "cigansko taborišče", množično pa so jih popisovali, deportirali v delovna taborišča in pobijali tudi v baltskih državah. "Rasna politika proti Romom je bila sicer v primerjavi z Judi manj dosledna. Hitlerju ni bilo toliko mar zanje," ocenjuje zgodovinar Mazower. Je pa hkrati znano, da je pravosodni minister Thierack septembra 1942 ukazal, da je treba "Cigane" (v policijskem pridržanju) brezpogojno pokončati. Četrt milijona, torej 250.000, so jih pobili, mnoge od njih s plinom v Belzecu in Auschwitzu (pa tudi v Treblinki, Majdanku, Chelmnu, Sobiborju in v hrvaškem Jasenovcu). Ta številka je bila že pred leti korigirana na najmanj pol milijona umorjenih Romov (in Sintov). Naj pripišem mnenje, da je usoda Judov in Romov v okupirani Evropi razkrivala širša obzorja uničenja vseh za naciste manj vrednih ras (Slovanov še posebej), ki bi se razprla ob zmagi Tretjega rajha.
Romski genocid smo tudi v Sloveniji do nedavnega označevali z izrazom "porajmos", kar pomeni uničenje. Mnogi zgodovinarji in predvsem romologi ter antropologi se s tem niso najbolj strinjali in so predlagali izraz "samudaripen", kar pomeni množični umor ali množično ubijanje. Zanimivo je, da je bil izraz samudaripen prvič javno uporabljen že v sedemdesetih letih minulega stoletja v takratni Jugoslaviji v kontekstu preučevanja množičnega ubijanja Romov in Sintov v nemškem uničevalnem taborišču Auschwitz – Birkenau v okupirani Poljski in v koncentracijskem (uničevalnem) taborišču Jasenovac v ustaški NDH. Izraz je sicer lep čas ostajal v ozadju porajmosa, ki ga je uporabljalo tudi slovensko zgodovinopisje. Glede na raziskane in potrjene nove razsežnosti romskega genocida pa je zdaj že več let v javni in strokovno-znanstveni uporabi izraz samudaripen. Uporablja ga tudi Mednarodna romska zveza, saj izraz označuje masovno ubijanje in uničevanje Romov med drugo svetovno vojno.
Romski spominski center v Uštici navaja še dva izraza za romski genocid, in sicer "kali traš" (črni strah) in "berša bibahtale" (nesrečna leta). Svoje poimenovanje genocida imajo tudi Sinti, ki ga označujejo kot "sintegre holokausto". Tudi vse redkejši še živeči Sinti na Gorenjskem, ki so bili v dobršnem delu tudi uničeni med nemško okupacijo. Podatki o številu romskih (sintskih) medvojnih internirancev in deportirancev so zelo pomanjkljivi, saj so okupacijske oblasti te evidence vodile z različno stopnjo natančnosti in doslednosti. Zato so izredno pomanjkljivi in nepopolni tudi podatki o številu žrtev holokavsta med Romi in Sinti na Slovenskem in se med posameznimi raziskovalci celo precej razlikujejo. Medtem ko smo z raziskavami romskega genocida na Slovenskem že dokaj blizu realnemu številu teh žrtev, pa za Sinte kljub velikim naporom raziskovalcev zaradi pomanjkanja uradnih evidenc in popisov še vedno nimamo natančnih podatkov o teh žrtvah genocida. Na Gorenjsko se je po končani vojni leta 1945 vrnilo samo 50 Sintov. Vse doslej navedene številke o žrtvah holokavsta med Sinti (350, 100, 80) niso realne in jih je treba obravnavati zelo, zelo previdno. Vsaka številka je zdaj zgolj in še vedno samo ocena.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, poslej objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
