V petek, 24. januarja, je bil mednarodni dan izobraževanja, torej pomemben dan za vse mlade. To je še posebno pomembno, če vemo, da v svetu skoraj 250 milijonov mladih ne more hoditi v šole. Ob tem dnevu pa se tudi za nas odpira nekaj zanimivih vprašanj.
Vse naše ustanove, ki omenjajo ta pomembni dan, pišejo o dnevu izobraževanja. Vse mednarodne ustanove, ki omenjajo ta pomembni dan, pa pišejo o dnevu vzgoje (education). Vemo, da je izvajanje vzgoje mnogo težje kot izvajanje izobraževanja. Izobraževanje se na osnovi programa izvaja v šoli, mladim pa manjka prav vzgoja, ki pa se izvaja doma, v šoli in v družbi ter postaja vsak dan večji problem. Vzgoja za sodelovanje, spoštovanje, strpnost do različnosti, solidarnost, enakopravno sporazumevanje in za mir. Nedvomno je potrebna najprej dobra vzgoja in šele nato, bolj ali manj uspešno, (strokovno) izobraževanje. Tudi naše ministrstvo ima v nazivu vzgojo in izobraževanje, a se problemu vzgoje izogiba.
Tokratni dan je nosil naslov Učenje za trajni mir. Pri tem je še posebnega pomena učni jezik, ki mora biti materni jezik. To je ena od temeljnih človekovih pravic, navedena je v 26. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Za nas in druge male narode je ta pravica do učenja v maternem jeziku še posebno pomembna, saj oblikuje neodvisno, samostojno in celovito osebnost. Sledi logično vprašanje: zakaj smo torej pravkar, hkrati s poukom materinščine, v vse osnovne šole za vse učence za vseh devet let uvedli prisilni pouk angleščine?
Mednarodni dan vzgoje in izobraževanja "za trajni mir" naj nas torej spomni na jezikovno pravičnost, enakopravnost, odpravo sedanje diskriminacije in razmislek o jezikovni politiki v Sloveniji, v Evropi in v svetu. Dolžni smo ta vprašanja pojasniti mladim in jim pomagati pri iskanju odgovorov. Učenje za trajni mir zahteva vzgojo in izobraževanje, vendar je poudarek na vzgoji.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
