Ob zadnjih dogodkih na svetu se veliko ljudi sprašuje, kaj se pravzaprav dogaja. Tudi sam sem med njimi.
Moj oče, ki je doživel in preživel grozote druge svetovne vojne, mi je še lani ob razgovorih, ki so nanesli na razmere v družbi, poudarjal: "Čuvajte mir!"
Vsa sredstva javnega obveščanja nas dnevno seznanjajo z novicami, ki so polne militantnih izjav, kako bo Evropa posredovala v Ukrajini.
Po osamosvojitvi Slovenije smo državljani glasovali za vstop v EU. V takratni EU smo videli organizacijo, ki bo omogočila vsem državam Evrope boljše življenje s prostim pretokom blaga in storitev. Slovenci smo imeli že nekaj izkušenj iz jugoslovanske federacije in smo pričakovali, da bodo imele vse države, ki vstopajo, enakopraven položaj pri sprejemanju odločitev in kreiranju politike EU.
Žal je že takoj po vstopu prišla prva streznitev. Zahodni kapital je dobil na podlagi zakonodaje, ki smo jo sprejeli, neoviran dostop do vseh dobrin v pridruženih članicah. Seveda so imele obstoječe države EU že izdelan strateški načrt, kaj bo v kateri državi pomembno za načrte sil, ki vodijo igro iz ozadja. Te sile so tudi vpletle EU v ukrajinski konflikt, brez ustrezne analize stanja, kaj to pomeni za državljane EU. Videli so le profit, ki bi ga vojna prinesla nekaterim strukturam, vključno z ZDA.
Sedanja ameriška vlada je brez sramu izstavila Ukrajini račun za pomoč, za katero je Zelenski naivno mislil, da je zastonj. Kdo je Zelenskega "namočil" v vojno z Rusijo, bo pokazala zgodovina. Že samo obnašanje Zelenskega kaže, da je moral dobiti od nekoga v EU garancije, da ob nastopanju v Bruslju govori, kot da je EU dolžna takoj izpolniti njegove zahteve. Te garancije pa so lahko samo posledica želje kapitala, da pridobi neoviran dostop do naravnih danosti in bogastev v Ukrajini, ki bi jih prinesla širitev.
Namesto da bi v EU vodili politiko na podlagi miroljubne koeksistence med narodi, so nekatere države takoj posegle po dobavi orožja in se tako neposredno vključile v vojno, namesto da bi proučile vse mednarodno podpisane pogodbe in preko Varnostnega sveta in drugih mednarodnih inštitucij s pogajanji razrešile nastali konflikt.
Seveda je sedaj, ko so tako globoko zabredli, težko stopiti korak nazaj. Težko je najti opravičilo za tisoče mrtvih in pohabljenih, ti so v mirovnih pogovorih pozabljeni, važen je le dobiček, ki ga je vojna prinesla določenim strukturam. Pa naj bo to ozemlje ali pa določene koncesije. Neupoštevanje določenih dejstev, kot je nacionalnost nekega ozemlja, za te pogajalske sile ni pomembno. Slovenci imamo s tem boleče izkušnje, saj so zahodni zavezniki po prvi svetovni vojni podarili del Koroške in Primorske državam, ki so govorile drug jezik od avtohtonih prebivalcev. Po drugi svetovni vojni pa so na Primorskem ustanovili cono A in cono B, da so nagradili Italijane, ki so pred in med drugo svetovno vojno iztrebljali slovensko govoreče prebivalstvo. Cono A so po pogajanjih o meji z Jugoslavijo leta 1954 z Londonskim sporazumom dodelili Italiji kot maščevanje takratnemu komunističnemu bloku z Rusijo na čelu.
Javno pozivam vse slovenske politike, ki smo jih izvolili, da takoj zahtevajo prekinitev spopadov in se pričnejo pogovarjati o miru, ne pa, da se pogovarjajo o dvigu sredstev za vojaške potrebe. Vlaganje v vojsko siromaši dejavnosti, ki so pomembne za državljane. Vlagati je potrebno v ljudi. Ko bodo ljudje začutili, da je domovina res njihova, jo bodo sami branili pred sovražnikom, kot so to dokazali partizani v letih 1941-1945 in slovenski državljani leta 1991.
Ivan Ajtnik, veteran vojne za Slovenijo, Maribor
