Sicer sem napisal daljši prispevek o filmu, a ga glede na uredniško zahtevo skrajšujem. Film je pomemben za razumevanje revolucije in njenih posledic za slovenski narod in državo. Večina levičarskih medijev ga ne omenja, le Večer (3./6. 3., Marko Crnkovič, tudi na spletu) in Mladina (27. 2., Marcel Štefančič Jr.). Slednji zapiše sicer "Naša kri – posneta po resničnih dogodkih", ki pa jih avtorja skušata zasenčiti s "kolaboracijo". Te po koncu vojne sploh ni moglo biti – razen med angleško oblastjo na Koroškem in našimi komunisti, zaradi česar smo izgubili Koroško in nad petnajst tisoč vrnjenih rojakov, ki so jih pobili komunisti; skupaj več kot pol milijona nedolžnih, samo v Sloveniji sto tisoč, od tega okoli dvajset tisoč Slovencev. Naša "lepa dežela" je postala en sam grob pomorjenih.
Znana in že dokumentirana je kolaboracija med komunisti in nacisti. Med vojno so se morali ljudje na okupiranem ozemlju braniti pred terorjem fašistov in nacistov ter domačih komunistov, ki so OF izrabili za odstranitev nasprotnikov. Že med vojno so dopolnjevali sezname, koga bodo pobili, saj so znana Kardeljeva in Kidričeva povelja, kar avtorja člankov prezreta.
Oba pisca imata skrajno pristranski odnos do zgodovinskih dejstev. Žalosti pomanjkanje empatije do trpljenja in usod ljudi ter njihovo izkoriščanje za pritlehne politične namene. Seveda je za revolucionarno izročilo film izziv, saj jasno in nazorno prikazuje pomor ranjencev, kar za komuniste ni bil problem, saj so odstranjevali vse, ki so jim ovirali pot do oblasti, celo lastne ranjence. Na dan prihajajo tudi pričevanja o težkih nočeh ukazovalcev in izvrševalcev pomorov. Ob življenjski usodi tako številnih pobitih bi v demokratični Sloveniji človek od avtorjev pričakoval bolj človeški pristop. A kaj je v naši družbi sploh še normalno in kako daleč smo od demokracije?
Crnkovič meni, da je krivica, ki se je dogajala domobranski strani glede na filmske prikaze revolucije, zdaj popravljena (?). No, sorazmernosti glede filma še dolgo ne bo, ker pač kulturni denar ni namenjen promoviranju resnice, pač pa pritlehnim levičarsko všečnim "kulturniškim izumom". Še bolj bode nesorazmernost v širšem demokratičnem smislu: da bi v državi Sloveniji postali vsi enakopravni in enakovredni. Kar zadeva zgodovino, po tridesetih letih neodvisne države preseneča, da strokovnjaki in za njimi javnost temo vzdržujejo v revolucionarni maniri, brez volje in uvida v celovitost resnice o samovoljnosti in krutosti revolucionarjev. Zato tudi odsotnost empatije do usod ljudi na obeh straneh.
Crnkovič filmu brez navedbe razlogov odreka umetniško kvaliteto in, čeprav si ga je ogledal, ob njem zapiše, da bi "prihranil" ogled drugim. Ko si ga bo ogledala cela Slovenija, se bomo še hitreje približali celoviti resnici o naši kruti preteklosti, ki je slovenski narod, kot je zapisal Berdjajev, skušala spremeniti v nasilen, surov narod brez vrednot. Če se vživimo v povojno revolucionarno ihto, ki je svet postavila na glavo, bomo razumeli, zakaj posledice trajajo do danes in jih mora še vedno odpravljati Slovenija, v nasprotju z denimo Avstrijo. Še posebno zato, ker v slovenskem strokovnem, javnem in zakonodajnem okviru revolucija še ni priznana kot izvor tvarnega in duhovnega opustošenja Slovenije, delitev in zla, ki ga je moral zaradi tega pretrpeti narod.
Komunisti so z revolucijo povzročili samoobrambo oziroma ustanovitev vaških straž in domobranstva. Oba avtorja sta gluha tudi za dokumentirana zgodovinska dejstva o kolaboraciji slovenskih komunistov z nacisti pred in med vojno v OF. Začela se je že s paktom Hitler–Stalin oziroma Ribbentrop–Molotov (nacionalsocialisti in sovjetski komunisti), nadaljevala pa s sodelovanjem jugoslovanskih komunistov z nacisti pred in med drugo svetovno vojno, tudi v Sloveniji. O tem piše že Albert Svetina, zdaj pa so dostopni tudi dokumenti; film pa to pokaže na vlaku: dogovor komunistov z gestapom – pustili bodo čez mejo Nemce, domačine pa zajeli (in pobili).
En film umetniško gotovo ne popravlja krivic, ki jih je utrpela ne le protirevolucionarna stran, pač pa cel narod, saj je to prvi in edini film v primerjavi s številnimi "partizanskimi epopejami". Bi pa lahko avtorja tudi opozorila na nujnost vsestranske in popolne poprave krivic: pokop pomorjenih, mrliške liste in vse druge demokratične pravice in standarde, ki gredo žrtvam. Ustvarjalci filma in gledalci pa pričakujemo, da avtorji, ki pišejo o revolucionarni zgodovini, opustijo sprenevedanje in pokažejo empatijo do žrtev in njihovih svojcev, da začnemo zdraviti pohabljeni narod – in sicer na obeh straneh. Narod, Slovenci ter potomci vseh, smo žrtve revolucionarjev in njihovih političnih dedičev.
S priznavanjem zgodovinskih dejstev bomo stopili na pot sprave in ozdravitve. Le počasi dojemamo, kaj se je dogajalo tistim, ki so jih komunisti odstranili z množičnimi pomori, izgonom iz dežele ter izbrisom iz narodovega spomina. Film je dragoceno spraševanje vesti za vse; avtorja se tega zavedata, a nista pripravljena tega tudi priznati.
Janez Juhant, Medvode
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
