Matija Stepišnik
Ob naši sobotni temi o pripravah na predsedniške volitve, do katerih je še dobro leto in pol, predsednik Borut Pahor pa na njih v skladu s slovensko zakonodajo ne more več sodelovati, smo na predsedniški urad naslovili vprašanje, kaj predsednik načrtuje po izteku tega obdobja. Na pomislek, ali sploh in kako se namerava nadalje politično udejstvovati, so v prvi vrsti poudarili, da si želi predsedniške dolžnosti "angažirano in vestno" opravljati do zaključka zadnjega dneva svojega mandata. Nadalje pa: "Predsednik Pahor namerava z zaključkom drugega predsedniškega mandata končati politično kariero. Devetkrat zapored je bil na različnih volitvah izvoljen na različne položaje v domači in evropski politiki, po zaključku predsedniškega mandata pa politične kariere ne načrtuje več. Glede ponudb za zaposlitev v zasebnem sektorju doma ali v tujini predsednik Pahor razume problem tako imenovanih vrtljivih vrat in bo pred sprejetjem morebitne take odločitve pridobil ustrezna mnenja vseh pristojnih ustanov."
Predpostavljamo, da bo predsednik Pahor torej najkasneje leta 2023 iskal nove karierne izzive, takrat bo, letnik 1963, star 60 let in torej kakopak premlad za upokojitev.
Trojček najvišjih funkcij
Predsednik Pahor se je torej zelo nedvoumno izrekel, da leta 2022 končuje dolgo in bogato politično pot. Za slovenski politični prostor je to pomembna novica. Gre seveda za politika, ki je med tistimi, ki so najbolj zaznamovali poosamosvojitveno obdobje, predvsem pa je Pahor doslej edini slovenski politik, ki je bil na vseh treh najvišjih funkcijah v državnem aparatu. Je predsednik republike, od 2008. do 2011. je vodil slovensko vlado, med letoma 2000 in 2004 pa je bil tudi šef državnega zbora. Bil je tudi evropski poslanec, ki je bil izvoljen z zadnjega mesta na listi s preferenčnimi glasovi. Pahor kot politik izhaja iz nekdanje komunistične partije, kjer je bil med drugim vajenec Milana Kučana, s katerim pa sta se kasneje politično razšla. 1997. je prevzel vodenje naslednice ZKS, Združene liste socialnih demokratov. Poimenovanje združena lista so kasneje opustili, Pahor pa je na čelu stranke ostal do leta 2012, ko je napovedal prvo kandidaturo za predsednika republike. Stranko je leta 2008 popeljal do zmage na parlamentarnih volitvah, po katerih je sestavil z Zaresom, LDS in Desusom levosredinsko vlado.
V odgovoru na vprašanje Večera, kakšna bo njegova prihodnost, predsednik sam omeni problem vrtljivih vrat (revolving door v angleščini), gre za prehajanje kadrov med gospodarstvom in politiko. In (lahko) nazaj. Kakšna je razsežnost tega pojava, na spletni strani spremlja bruseljska nevladna organizacija Corporate Europe Watch. Takšno prehajanje je lahko problematično iz vrste razlogov, glavni in najpogostejši pa je navzkrižje interesov: lahko da je politik kakšne odločitve sprejemal, da je pozneje dobil službo v zasebnem sektorju. Med morebitna problematična ravnanja sodi razpolaganje z informacijami, ki so bile v času politične kariere zaupne narave, s čimer bi novega delodajalca lahko postavil v privilegiran položaj. Posameznik, ki odhaja iz politike v gospodarstvo, nese s seboj običajno debelo beležnico kontaktov, dobro je obveščen o tem, kako vlada deluje, kako se konkretno sprejemajo odločitve, kdo so odločevalci, na koga se je treba obrniti … In ta socialno-politični kapital lahko seveda dobro unovči.
Kako je z nekdanjimi predsedniki
Primerov politikov, ki odhajajo iz politike v gospodarstvo, seveda ni malo. Nekatere pot vodi v diplomacijo, tretje pa v nevladni sektor, doma ali v mednarodnem okolju. Poglejmo najprej, kako je z nekdanjimi slovenskimi predsedniki. Milan Kučan se je po drugem mandatu upokojil, Janez Drnovšek zaradi bolezni ni odšel še na druge predsedniške volitve, kmalu po prvem mandatu je na Zaplani umrl. Danilo Türk se je, ko je izgubil proti Pahorju, vrnil na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer je aktiven še vedno, ob tem pa je aktiven tudi v nekaterih mednarodnih organizacijah. 2014. je denimo zasedel položaj predsednika odbora direktorjev Pobude za globalno pravičnost (GFI), lani januarja pa je prevzel vodenje mednarodne nevladne organizacije Madridski klub, v kateri so zbrani nekdanji demokratično izvoljeni predsedniki držav in vlad. Položaj predsednika kluba bo zasedal do konca leta 2022.
Vidi ga v mednarodni areni
Dr. Miro Haček, politolog: "Menim, da odločitev predsednika Pahorja, da po koncu mandata (začasno?) konča politično kariero in se preizkusi v gospodarstvu oz. mednarodnih organizacijah, ni tako zelo presenetljiva, kot morda izgleda na prvi pogled. Namreč če bi se bil odločil ostati v okvirjih nacionalne politike, bi vsekakor moral sprejeti dejstvo, da bo katerakoli že prihodnja politična funkcija hierarhično gledano nižja od te, ki jo pravkar opravlja. Za to si drznem podati oceno, da mu je bila od vseh dosedanjih nekako najbolj pisana na kožo. Politik njegovega kova, s 30 plus leti političnih izkušenj na vseh najvišjih političnih funkcijah v državi, ima vsekakor ogromno izkušenj in izjemno široko razpredeno mrežo kontaktov in poznanstev, kar je lahko za katerikoli gospodarski subjekt izjemen doprinos. Sam pa bi pričakoval, da se bo gospod Pahor bolj spogledoval s položaji v mednarodnih organizacijah, nenezadnje je skozi njegovo politično kariero ravno mednarodni parket bil tista arena, kjer se je najbolje znašel in kjer je najbolj blestel."
Osebna znamka Boruta Pahorja
Dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in partnerj v družbi za poslovno svetovanje in komuniciranje Herman & partnerji: "Predsednik Borut Pahor je mož in oče, politik in predsednik, pa tudi osebna znamka. V politiki je dosegel vse, kar se v slovenski politiki doseči da, in še vedno je priljubljen. V dolgi in uspešni karieri je ustvaril izjemen družbeni kapital, doma in v tujini. Je eden redkih pravih političnih sladokuscev pri nas, ki politiko misli in v njej uživa. Zato seveda razume tudi problem lastne politične upokojitve. Vprašanje pa je, ali se ga zaveda slovenski politični razred. Borut Pahor je namreč tudi mednarodna politična znamka, ki nam jih tako primanjkuje, in kot takšnega bi ga morali z njegovo privolitvijo tudi vnovčiti. Zato bi vprašaje njegove prihodnje zaposlitve moralo biti nacionalni projekt, čeprav se prav pri takšnih v preteklosti nismo izkazali. Slovenija je majhna in imamo zelo malo oseb, ki so uspešno zasedale visoke politične položaje in so zato primerne tudi za visoke položaje v mednarodnih organizacijah. (Samo poglejmo, s kakšnih položajev pošiljamo komisarje v Bruselj mi in s kakšnih jih pošiljajo druge evropske države.) Z zaključkom Pahorjevega mandata se nam ponuja enkratna priložnost za naskok na kak visok mednarodni položaj in zdaj je zadnji čas, da se kdo v Mladiki in vplivneži okoli nje tega lotijo. Kajti za državljana Boruta Pahorja se ne bojim, on lahko svojo znamko kadarkoli dobro udenari. Ali pa bo od njega tudi v prihodnje imela kaj država kot celota – to pa je že drugo vprašanje."
Še razkritje: z Borutom Pahorjem sva sošolca iz študentskih let, v katerih sva se veliko družila. Oba sva diplomirala pri dr. Ernestu Petriču. Čeprav so se najine poti v petintridesetih letih znanstva pogosto križale, politično nisva sodelovala nikoli. Skozi čas se je moj odnos do njega spreminjal in z leti ga spet vse bolj cenim in spoštujem."
Odmevne zgodbe
Nekatere zgodbe politikov, ki so po politični karieri izzive našli v gospodarstvu oziroma zasebnem sektorju, so bolj razvpite od drugih. Pred časom je izjemno razburila poteza nekdanjega predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa. Portugalec se je namreč hitro po izteku bruseljskega mandata znašel na plačilni listi investijskega sklada Goldman Sachs.
Nekdanji nemški zvezni kancler Gerhard Schröder je danes zelo visoko v ruskem Gazpromu. Britanski premier, ki je najbolj odgovoren za brexit, David Cameron je denimo uslužbenec avstralsko-britanske finančne družbe Greensill Capital. Zadnji slovenski primer je Karl Erjavec.
Kot vrnjeni predsednik Desusa je po padli konstruktivni nezaupnici Janševi vladi hitro odstopil, že pred tem pa je potrdil, da se je zaposlil v kranjskem Iskratelu. Erjavec sicer od lani marca ni več minister, pred tem pa je bil na mnogih ministrskih položajih. Odmevna je bila zgodba Jureta Lebna, ki je po odstopu na ministrstvu za okolje prevzel vodenje projekta Bežigrajski športni park pri podjetniku Jocu Pečečniku. Vprašanje vrtljivih vrat se je pri njem odprlo, saj je bilo prav okoljsko ministrstvu prej eden ključnih akterjev v neskončni sagi o obnovi Plečnikovega stadiona. Podobno je bilo v primeru Borisa Koprivnikarja. Nekdanji minister za javno upravo se je soočil z očitki o zlorabi položaja pri podeljevanju frekvenc za testiranje 5G tehnologije družbi BTC v zameno za zaposlitev. Na meji, v sivi coni med politiko, gospodarstvom in akademskim svetom je ves čas Matej Lahovnik, nekdaj gospodarski minister iz Zaresa, sedaj ključni svetovalec za gospodarske zadeve pri Janševi vladi, sicer pa še nadzornik Mercatorja in Krke. Posebej so izpostavljeni primeri, ko politiki najdejo službe v gospodarstvu, kjer ima vpliv prek lastniških oziroma nadzorniških vzvodov država, torej tudi politika. In nekateri kar neposredno iz političnih kabinetov oziroma uradov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
