Otrok kot samopromocija staršev: ​Preden objavite fotografijo otroka v kopalkah, globoko vdihnite in preštejte do deset

Za trenutek si predstavljajte, da bi se v vsakdanjem življenju obnašali tako kot na družbenih omrežjih. Natančneje: na plaži bi najprej posneli fotografijo svojega triletnika, kasneje pa bi letake z malčkovo podobo, na kateri nosi le kopalke in se veselo kotali po pesku, obesili na vse oglasne deske v svoji soseski. 
Nenavadno? 
Ja. 
Strašljivo?
Tudi. 
Prepričani smo, da zgoraj zapisanega ne bi storili. V naravi staršev je, da svoje otroke ščitijo pred neznanci in da bi tistim, ki jim želijo škodovati, najraje izkopali oči. 
Na spletu pa s fotografijami svojih otrok pogosto niso tako previdni, še posebej očitno to postane poleti, ko so družbena omrežja preplavljena s pomanjkljivo oblečenimi nedoletniki. Ob objavi je namen staršev vse prej kot slab; svojim prijateljem in znancem želijo pokazati, kako srečni in zadovoljni so njihovi potomci. Pravzaprav je "deljenje otrok" že tako vsakdanje, da vas naslednji podatki morda ne bodo presenetili: že v letu 2010 je več kot 30 odstotkov ameriških mater na spletu objavilo ultrazvočno sliko svojega zarodka, kar pomeni, da so bili otroci na družbenih omrežjih prisotni že pred rojstvom. Do drugega leta starosti je spletno prisotnih okoli 92 odstotkov ameriških dojenčkov. Obenem družbena omrežja vplivajo tudi na izbiro otrokovega imena, ki mora biti unikatno in posebno. Sveža britanska raziskava, ki je zajela 1772 (bodočih) staršev, ugotavlja, da si je - zato da bi navdušili sledilce - ime otroka izmislilo 7 odstotkov anketirancev, 65 odstotkov pa jih o tem razmišlja. Vsakdanja imena namreč ne pridejo v poštev.
Čeprav so naša stališča do opisanega različna, se lahko strinjamo z naslednjim: večina današnjih odraslih si je svojo spletno podobo ustvarila sama, njihovi otroci pa tega privilegija nimajo. 

Ali otroka uporabljam za samopromocijo? 

​Zavedati se je treba, da v izhodišču s spletno objavo fotografije otroka ni nič narobe, saj živimo v digitaliziranem svetu, kjer je lepe trenutke zaželeno deliti z drugimi. ​Vendar je ob tem treba izpostaviti problem "spletnega vplivništva" in želje po "navduševanju sledilcev". Izpostavljanje otroka za samopromocijo je še posebej problematično, ko objave otroka ogrožajo. Med neprimerne prištevamo predvsem fotografije pomanjkljivo oblečenih otrok, ki pa jih na družbenih omrežjih ne manjka. "Ko smo bili stari dve leti, smo po plaži vsi skakljali goli, igrali smo se s kanglicami in lopatkami. To je razumljivo. A fotografije takih trenutkov sodijo v domači album," debato začne raziskovalec Marko Puschner, predstavnik Točke ozaveščanja o varni rabi interneta in novih tehnologij Safe.si. Tovrstne fotografije svojih otrok lahko torej hranimo na zunanjem disku, ki ni priklopljen na internet, ali pa v družinskem albumu. "Če taki posnetki uidejo krogu družine in se razširijo po spletu, se lahko po zakonodaji štejejo za posnetke spolnih zlorab otrok, javno objavljanje pa se lahko smatra za razpečevanje otroške pornografije," dodaja. ​Seveda se marsikomu taka grožnja zdi daljnosežna in skorajda nemogoča. "A ljudje na Facebooku med prijatelje pogosto dodajajo in sprejemajo ljudi, ki jih bežno poznajo. Lahko za prav vsakega 'prijatelja' jamčijo, da nima problematičnih nagnjenj?" se sprašuje in nadaljuje, da je nevarnost še večja, če pred objavo ne preverimo nastavitev zasebnosti. Omrežje Facebook uporabnikom sicer omogoča lahek dostop do poljudnih nastavitev, s katerimi lahko zavarujejo svoje objave. "Situacija je drugačna na Instagramu, ki ga uporablja tudi velik delež staršev. Tam so objave privzeto javne, kar pa ljudje pogosto spregledajo," opozarja.

Naj si otrok ustvari svoje življenje in svojo spletno podobo

Seznanili smo vas z najbolj črnim scenarijem, ki pa seveda ni edini. Zaradi objav, ki otroke sramotijo (kar je danes ljubko, bo med vrstniki čez nekaj let morda vzbujalo posmeh), so lahko mladostniki izpostavljeni medvrstniškemu nasilju. Obenem imajo pravico do varovanja zasebnosti, slednje je bilo po Puschnerjevih besedah na veliko preizkušnjo postavljeno že med karanteno, ko smo se seznanili s poukom na daljavo. "Banalen primer: fant, ki se v razredu predstavlja kot frajer ali mačo, ima na polički za pisalno mizo plišastega medvedka. Ko sošolci to vidijo, najsibo preko kamere ali na fotografijah otrokovih staršev, se mu posmehujejo in ga žalijo. In take situacije niso redkost," spomni raziskovalec, doda pa, da morajo starši, ko objavljajo fotografije, pomisliti tudi na okolico, ki jo z objavo izkazujejo. "Če se slikam na vrhu hriba, to pomeni, da hodim v hribe. Če sem ves nasmejan, to izkazuje še, da z veseljem hodim v hribe. Če se fotografiram v dnevni sobi, v spalnici ali na dvorišču, pa to o mojem življenju pove še mnogo več," prida. Zapomniti si torej velja naslednje: preden objaviš otrokovo fotografijo, globoko vdihni in preštej do 10. Nato pa natanko premisli, kakšne posledice bi lahko objava prinesla. Pomembno je, da pomisliš tudi na prihodnost. Si moj otrok želi, da njegovo odraščanje spremljajo vsi moji znanci? Kaj želim sporočiti z njegovo razgaljeno fotografijo? Ali lahko všečki in komentarji odtehtajo tveganja za zasmehovanje ali hujše zlorabe fotografij?
Če starši na spletu redno objavljajo otrokove fotografije, mu s tem onemogočajo, da bi si sam ustvaril svoj digitalni odtis. Puschner svetuje, da starši vedno - pa čeprav se morda zdi brezpredmetno - otroka povprašajo, ali objavo fotografije dovoljuje. "In zdaj boste rekli, da imajo starši pravno in legalno gledano vse pravice za vzgojo svojega otroka, torej tudi za to, da objavljajo njihove fotografije. To drži. A nekaj so zakonska določila, drugo pa je spoštovanje otroka," še dodaja. Slednjemu se pridružuje tudi stališče varuha človekovih pravic, ki navaja, da je "pri objavi fotografij in osebnih podatkov otrok smiselno uporabiti maksimalno zadržanost in pustiti otroku, da se sam odloči za drugačen pristop, ko enkrat odraste".
Seveda še vedno obstaja možnost, da bodo otroci v prihodnosti na spletu objavljali fotografije, ki bodo razkrivale marsikaj. "A prav je, da jim dopustimo možnost, da o tem odločajo sami," je prepričan Puschner.