Zmota slovenskih politikov je v dejstvu, da verjamejo, da če je nekaj napisano ali izgovorjeno, je to tudi uresničeno. Pred volitvami poskušajo na vse načine vplivati na volivce, da bi jim ti ponovno zaupali. Pozabili pa so na pregovor, da gre osel le enkrat na led. Državljani Slovenije nimamo spomina zlate ribice, da bi ob zavajajočih predvolilnih obljubah pozabili dejstva, kako neresno je zamolčati svoje napake in z manipulacijami preusmeriti pozornost svojih napak na stvari, ki zakrivajo napake. Član SD-ja, ki je bil v preteklosti naš župan, v svojem tekstu ni omenil, da je njihov član gospod Aleksander Jevšek, minister, ki vodi Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj. Njegovo ministrstvo sedaj večkrat oglaša po RTV SLO svoje zasluge za pridobitev sredstev iz evropskih kohezijskih skladov. Nič ne govori o tem, da je Slovenija v nekem smislu tudi nedemokratična država, kot večkrat omenja častni meščan Rudi Moge: "Ključna tema za prihodnost države je brez dvoma zakonodaja o ustanovitvi pokrajin, kot to določa 143. člen Ustave Republike Slovenije. Delegati Skupščine Republike Slovenije smo v samo dveh letih, 1990-1992, sprejeli Ustavo RS, poslanci Državnega zbora RS in njihove stranke pa že od leta 2006, naslednje leto bo minilo že dvajset let, ne rešijo naloge, ki jo zahteva 143. člen ustave. To ima za posledico, da državljani ne moremo oziroma ne smemo sodelovati pri vodenju države na drugem nivoju lokalne samouprave, kot to počno državljani Italije v regijah, Avstrijci v deželah in Madžari ter Hrvatje v županijah. Ali smo zaradi tega še demokratična država?"
Politikom in poslancem manjka pogum onih z začetka 90. let, ki so v samo dveh letih sprejeli vse zakone za delovanje države, sedanji pa nimajo poguma, da bi uresničili 143. člen ustave. SD, ki ima ministra za to področje in zanemarja rešitev problema s pokrajinsko zakonodajo, pri volitvah ne bo pomagalo hvaljenje s pridobljenimi evropskimi sredstvi, ker volivci ne bodo šli še enkrat na led. Gospod Sovič, ki je za Maribor naredil veliko dobrega, bi moral s problemi iz svojega članka seznaniti ministra. Ta po mojem vedenju, da bi se izognil nerešeni pokrajinski zakonodaji, pripravlja nek zakonodajni nadomestek, ki bi zmanjšal regionalne razlike v Sloveniji zaradi delovanja tržnih sil in nezadostne regionalne politike. V zadnjih desetletjih slovenske regije niso bile prepoznane kot vir razvoja države, zato tudi regionalna politika ni bila prepoznana kot razvojna politika. Posledica tega je bila koncentracija razvoja v osrednjeslovenski regiji, to pa je povzročilo pretirano centralizacijo in razraščanje korupcije v državi. Zakon o skladnem regionalnem razvoju bi moral na smetišče zgodovine, ker ne dosega ciljev, za katere je bil sprejet. Še bolj boli dejstvo, da je zakonodajo s področja pokrajin, ki jo je sprejel Državni svet RS, Vlada RS zavrnila. Tako ostaja še zadnji državotvorni problem nerešen in naslednje leto bo minilo že dvajset let, odkar bi morali poslanci zaradi 143. člena ustave sprejeti pokrajinsko zakonodajo in z njo zapreti osamosvojitev.
Zato vas, gospod Boris Sovič, prosim, da dosežete, da bo v volilnem programu vaše stranke zaveza, ki bo ob morebitni izvolitvi v DZ poskušala povezati vse stranke v parlamentu, da bi končno sprejeli pokrajinsko zakonodajo. S tem bodo v Sloveniji ustvarjene možnosti, da bodo njeni državljani lahko demokratično in razvojno preoblikovali državo. To bo tudi v največji meri omogočilo Mariboru, da se bo razvojno lahko kosal s preostalimi deli države. Poslanci, dajte nam pokrajine, intelektualni potencial mesta bo poskrbel, da bo zaupanje kronano z razvojnimi uspehi. Ponižujoče za Maribor je, da ni sposoben skrbeti zase. Politiki in poslanci mu s sprejetjem manjkajoče zakonodaje omogočite, tako kot vsem pokrajinam v Sloveniji, da sam oblikuje svoj razvoj. Sam Zakon o Mariboru tega ne bo dosegel. Razvite države imajo na državnem nivoju vojsko, policijo in zunanje zadeve, razvoj pa prepuščajo deželam, regijam, županijam itd. Pokazalo se je namreč, da ima koncentracija razvoja v Ljubljani za državo negativne posledice tudi zaradi neizkoriščenih pokrajinskih potencialov in pretirane centralizacije, ureditev s pokrajinami pa ima prednosti v naslednjih učinkih: družbenih, prostorskih, okoljskih in ekonomskih. Vmesni nivo upravljanja države bi zagotovo tudi zmanjšal korupcijo in omogočil intelektualni sili države, da jo preoblikuje. Nesprejetje zakona o ustanovitvi pokrajin je zato politično napačno, vztrajati v napaki pa nedržavotvorno.
Franc Lovrenčič, delegat ustavodajne Skupščine Republike Slovenije 1990-1992, Vosek
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
