(ODZIV NA ČLANEK) O čem se pogovarjamo, ko govorimo o zdravstvenem sistemu? Kakšen bi bil najboljši za Slovenijo? (2)

Prispevek gospe Maje Pakiž dobro ponazarja neke prednosti in pomanjkljivosti posameznih zdravstvenih sistemov. Dejansko sistem financiranja in izvajanja zdravstvene dejavnosti temelji na treh modelih, ki so bili postavljeni pred prvo in takoj po drugi svetovni vojni:

• Bismarckov model socialnega zavarovanja (konec 19. stoletja) temelji na obveznem pokrivanju socialnih potreb, in sicer s strani delodajalca ter posamičnih (delavci) in zasebnih vplačil. Izvajalci storitev so v lasti države ali pa v zasebni lasti. To zavarovanje ima elemente davčnega vplačevanja. Pobrana davčna vplačila se zbirajo na posebnih namenskih računih;

• Beveridgeev model (zdravstveni minister v Churchillovi vladi; 1948) temelji na plačevanju enotnih davkov, polnem pokrivanju potreb iz državnega proračuna ter na državnem lastništvu večine izvajalcev in na državnem nadzoru izvajalcev;

• popolnoma zasebni model: klasična zasebna zavarovanja kot vrednostne zavarovalne police ter zasebni, tržni izvajalci.

Dejansko imamo v RS kombinacijo Bismarckovega modela (vsaj glede financiranja) in izvirnega Beveridgeevega modela (vsaj glede lastništva izvajalcev). Zato je potrebno biti pri navajanju modelov v RS zelo previden. Dejstvo je, da nobena država nima več čistih modelov (niti ZDA). Zato je danes primerjava posameznega zdravstvenega modela z neko osnovo podobna primerjavi sadja z zelenjavo. Dejansko so na odstopanje od temeljne zasnove vplivali zgodovinski, pravno-kulturni, ekonomski, socialni in drugi razlogi.

Pomembno je naslednje:

• prispevki za zdravstvo niso vplačila zdravstvenega zavarovanja, temveč so davščine, ki po vplačilu postanejo javna sredstva;

• neomejeno se krijejo storitve, ki jih ponuja omejeno število ponudnikov in ki jih država opredeli kot del zdravstvene službe;

• vsak od sistemov ima prednosti in pomanjkljivosti, izvedba in stranpoti so odvisne od pravne kulture prebivalcev posamezne države;

• obseg (ne)omejeno storitev je odvisen od omejenih javnih sredstev ter od omejitve števila izvajalcev;

• vsi javni sistemi se srečujejo s čakalnimi dobami – vprašanje je zgolj, kje se nahaja vratar za vstop v sistem storitev (primarna raven ali sekundarna raven ali zavarovalniške liste);

• urejevanje zdravstvenih sistemov in dostop do njih sta v večini držav del ustavne pravice do socialne države.

Nesporno lahko ugotovimo, da ne leva in ne desna opcija nista za nobenega od obeh sistemov – zato pa imamo razmere v zdravstvu v RS na robu propada. Eni razlagajo o reševanju težav s koncesionarji ter o varčevanju. Drugi razlagajo o preveliki količini "državnega zdravstva" ter o zdravstvenem zavarovanju (ne davščinah). Neučinkovitost slovenskega zdravstva pa ima samo en skupni imenovalec – neodločenost, kako urediti sistem. In tukaj se pokaže temeljna značilnost celotne slovenske politike: podprli bomo, kar se bo izkazalo za učinkovito. In tako politika čaka, da vidi, kaj bo učinkovito. In tega ne dočakamo, ker vse postaja vse bolj neučinkovito in drago.

Čemu torej slediti? Moj odgovor je ničemur. Imamo sistem, ki je deloval (bolje ali slabše) do osamosvojitve. Po osamosvojitvi smo ga začeli »popravljati« v stilu Murphyjevih zakonov. Kot je gospa Pakiž napisala: vsak sistem ima prednosti in slabosti. In vsak prilagojeni sistem deluje v državi, ki ga je prilagodila javnemu interesu. Pri nas pa ta javni interes ni opredeljen in znan. Torej bi morali najprej opredeliti javni interes – ali in kaj želimo imeti v okviru vplačanih sredstev? Ali bomo izvajali to samo preko državnih organizacij ali tudi preko zasebnikov? V primeru vključevanja zasebnikov – ali ima država dovolj znanja in politične modrosti, da bo znala zaščititi javni interes? Vse anomalije in "afere" seveda kažejo, da v RS nimamo ničesar od navedenega. Torej nam tudi zgledovanje po eni ali drugi državi ne bo bistveno pomagalo. Če parafraziram: sistem je zgolj orodje. Naša naloga je, da opredelimo, kaj želimo s tem orodjem doseči. Tragično je, da od osamosvojitve še nobena oblast ni opredelila, kaj bo končni izdelek. Tudi sedanji volilni programi obstoječih in bivših parlamentarnih strank dejansko ne ponujajo ničesar razen slepega kopiranja sistemov, ki jih niti resnično ne poznamo niti ne razumemo. Zato z vsako reformo zdravstva tonemo še globlje. In ker nobena stranka ne pozna javnega interesa, ampak zgolj zasebne interese lastnih financerjev, tudi ni možnosti, da bi kakšna reforma dejansko delovala v dobro ljudi.

Rešitev: izhajati bo potrebno iz sistema, ki ga imamo (in temelji na zgodovini). Opredeliti bo potrebno javni interes in načine njegove zaščite. In končno urediti sistem, ki ne bo radikalno spremenjen, a bo omogočal polno izpeljavo javnega interesa.

Dr. Borut Stražišar, Jesenice