Naravno ni dovolj dobro za nas

Zase pravim, da imam rad naravo. In koliko je ljudi, ki bi rekli enako. Ampak kaj pomeni imeti rad naravo? Pravzaprav, ali se zavedamo, kaj narava je? Takole, na hitro, bi rekli, da je narava vse, kar nas obdaja, pa ni delo človeških rok in pameti. Sliši se razumno, ne? Nenaravno je torej vse, kar naredimo mi, kar spremenimo v okolju, kjer živimo. Pri tem najbrž najprej pomislimo na naselja, ceste, tovarne, avtomobile in železnice z vlaki … Vse to je nenaravno. Ampak zakaj smo vse to naredili, ustvarili, če je nenaravno in torej na neki način ni v sozvočju s svetom, kjer živimo? Če s tem rušimo ravnotežje in se s tem ogrožamo?

Najbrž zato, ker naravno ni dovolj dobro za nas. Pa s tem ne mislim, da je premalo dobro, ampak da se bolje počutimo v okolju, ki smo si ga zelo prilagodili in ni več naravno. Ali je torej paradoks, da sedaj iščemo naravo in uživamo v njej? Naše spremenjeno okolje namreč ni vedno nam tudi prilagojeno. Že res, da spimo na varnem v svojih domovanjih, ponoči nas ne zebe, ne moči nas dež, ne napadajo nas paraziti in žuželke, a po drugi strani smo prekoračili mejo, ko nam to okolje začne škoditi. Pri ustvarjanju okolja za boljše in lažje življenje smo očitno pretiravali. Porabljamo preveč, tudi zato, ker smo se preveč razmnožili. Ujeli smo se v lastno past ugodja, ki nas ogroža z onesnaženim zrakom, s pomanjkanjem vode, s hrupom, z mikroplastiko, s kemikalijami onesnaženo hrano - ja, to je pa res že osnova za naše preživetje! Okolje, ki smo si ga skušali narediti prijaznega, ni več tako prijazno, ampak nas je začelo ogrožati. Zato se pred hrupom zatekamo v naravo po čist zrak, zelenje, k čisti vodi. Iščemo potrdilo, da kljub našemu uničujočemu delovanju še obstajajo kraji, kjer se ne pozna, da smo ljudje na Zemlji, da so še območja, kjer nismo uničili vode, zraka, vodotokov, živali, rastlin. In pri tem pozabljamo, da bi v taki naravi le redki zdržali več kot nekaj dni. Poleti bi nas bi že prvi večer požrli komarji. Ponoči bi nas bilo strah raznih glasov, ki jih nismo več vajeni ali pa jih ne poznamo. Če samo pomislimo, da nam pot prečka gad ali da bi lahko stopili na modrasa, nas ne obide ravno navdušenje.

Ampak vse to je narava, s šumenjem vetra v drevesnih krošnjah in meglicami nad vodo vred. Nudi nam zatočišče pred hrupom in onesnaženjem, ki ga ustvarjamo, ne bi pa vztrajali v takem okolju dlje časa. Vsaj večina od nas ne. Prav je, da se zavedamo njene vrednosti in pomembnosti za naše preživetje, da jo zaradi tega spoštujemo in varujemo. Takoj zdaj, pred svojim pragom, vsak dan. Pa tudi jutri in nekoliko dlje od svojega praga.