Nadzor nad branjevci: Ob prihodu inšpektorjev nekateri poklicali prijatelje v črnih avtomobilih

V letošnjem letu so inšpektorji opravili več kot 450 nadzorov nad prodajalci sadja in zelenjave, izrekli za skoraj 282 tisoč evrov glob in zasegli skoraj 600 kilogramov blaga. Poleg finančne uprave in tržnega inšpektorata so v koordinirani akciji sodelovali tudi inšpektorji uprave za varno hrano (UVHVVR), ki so bili zaradi ugotovitev iz preteklih let še posebej pozorni na zavajanje potrošnikov pri navajanju porekla.

Kot pojasnjuje predstavnica inšpekcije UVHVVR mag. Nadja Škrk, pri tovrstnem nadzoru najprej identificirajo vse stojnice, na katerih prodajajo sadje in zelenjavo, kar je pomembno zaradi načina preverjanja sledljivosti. Posamezen prodajalec ima namreč lahko več stojnic na različnih lokacijah. Sledi pregled ponudbe, pri čemer mora imeti prodajalec za celotno količino blaga, ki ga prodaja, neko vrsto dobavnice. "Zaradi tega je ključno, da imajo naši inšpektorji identificirane stojnice po Sloveniji, ker morajo istočasno obiskati različne lokacije, pogledati, kaj se tam nahaja, to dokumentirati in stehtati količine. Tako vidijo, ali recimo vse češnje, ki se nahajajo na stojnici določenega prodajalca, ne presegajo tistih količin, ki so navedene na dobavnici. To zahteva precej dela in koordinacije, saj če obiščemo samo eno od stojnic, nam lahko prodajalec pove, da ima tam samo del nabavljenega blaga, česar v tem primeru ne moremo preveriti. Zato je mogoče nadzor izvesti samo na koordiniran način, pri čemer inšpektorji obiščejo več lokacij hkrati," pojasnjuje Škrkova.

Kot še pojasni, inšpektor primerja tudi druge podatke na dobavnici s podatki na zunanji embalaži blaga. Zakonodaja namreč določa za posamezne vrste sadja in zelenjave, kaj vse mora biti navedeno ob izdelku, od porekla, sorte, klase … "To so podatki, ki so obvezni in morajo biti vključno s poreklom navedeni na dobavnici. Če gre za originalno pakiranje, se mora to poreklo skladati s poreklom na gajbici. Tudi to je indic, na podlagi katerega je lahko inšpektor bolj pozoren na količine."

Inšpektorji na teren nikoli ne gredo sami

Pri opravljanju nadzora se morajo inšpektorji marsikdaj soočiti z odporom prodajalcev. "To se včasih zgodi pri določenih prodajalcih, ki so ponavljavci kršitev. Ti negodujejo, saj nadzor za njih po navadi pomeni težavo. Tako smo že imeli situacije, ko so se kar naenkrat na lokacijo pripeljali njihovi prijatelji v črnih avtomobilih. Ti so potem začeli spraševati, zakaj je potreben nadzor, saj da gre za njihove prijatelje, ki dobro delajo ... Ne morem povedati, da smo bili napadeni, so se pa zaradi tega kolegi neugodno počutili in zato tudi ne hodimo sami na teren. Po potrebi pa lahko vedno pokličemo še policijo," pove Škrkova. Inšpektorji v določenih primerih opravijo nadzor tudi pri domačih pridelovalcih, ki naj bi domnevno zalagali prodajalca. "Ko se glede tega pojavi dvom, morda zaradi količin ali če prodajana zelenjava ne sovpada z letnim časom, potem o tem obvestimo kolege na območnem uradu v kraju pridelovalca. Ti nato preverijo, ali je kmet dejansko dobavil navedeno količino prodajalcu."

Ljudje tržnici zaupajo bolj kot trgovini

Sprehodili smo se tudi po mariborski tržnici in preverili, kako pogosto se tamkajšnji prodajalci soočajo z inšpektorji. "Prejšnji teden so tukaj res bili inšpektorji, a tisti, ki pregledujejo pogoj PCT," je dejal kmet in prodajalec Slavko Žugman. Pogosto se ustavijo še tržni, finančni pa tudi inšpektorji za varno hrano, a teh, kot pravi, že nekaj časa ni bilo.

Branjevka s kmetije Črnko iz Spodnjega Dupleka jih je v petdesetih letih, kolikor prodaja na tržnici, že večkrat srečala: "Pogosto pridejo, in če imaš vse papirje, ni večjih težav. Res pa je, da bi lahko bilo vse skupaj manj komplicirano. Tako, da bi kmet enostavneje prodal tisto, kar pridela."

Tudi ljudje branjevcem zaupajo. "Bolj verjamem poreklu zelenjave tukaj kot v trgovini," je povedala gospa, ki je prišla po kislo zelje. "Raje kupim na tržnici, ker sem prepričana, da je domače. Verjamem, da tudi tukaj kdaj ni vse popolno in da kateri prodajalci tudi goljufajo, a jaz se ustavim pri preverjenih. Pri tistih, za katere res vem, da imajo kvalitetno robo," je dejala. In prav to je ključno, se strinja tudi Marija Žinko. "Ljudje vedo, kje imajo domačo zelenjavo. Ni jim treba spraševati, zaupajo nam." Tisti, ki so tukaj že leta, so po njenem mnenju prav zato, ker so pošteni. Taki, ki goljufajo, ne ostanejo dolgo. "Če delaš, kot je treba, se nimaš česa bati. Tiste, ki iščejo luknje, slej ko prej najdejo, kazni pa niso poceni," je še prepričana.

V večjih trgovskih sistemih z nadzorom ni težav

Letošnji nadzor je potekal na stojnicah, tržnicah in v nekaj manjših trgovinah. Čeprav nekateri prodajalcem na tržnicah še vedno bolj zaupajo kot večjim trgovskim sistemom, pa po besedah Škrkove v teh načeloma ni podobnih težav z nadzorom. "Tam je sledljivost boljše in lažje zagotovljena, saj morajo imeti zadeve urejene tudi zaradi poslovanja z vsemi ostalimi živili. Običajno imajo vse računalniško vodeno, zato je mogoče podatke zelo hitro preveriti. Tam bi se lahko zgodilo samo to, da bi recimo v primeru, ko je v gajbici ostalo še samo malo sadja in zelenjave, prodajalec prinesel novo in preostanek stresel vanjo. V tem primeru bi lahko šlo za zavajanja glede porekla pri čisto majhnih količinah." Na vprašanje, zakaj med ljudmi kljub temu še vedno prevladuje občutek, da so ravno prodajalci na stojnici zagotovilo za domače pridelke, Škrkova odgovarja: "To je verjetno posledica tega, da ljudje na tržnicah kupujejo direktno pri pridelovalcih. Potrošnik lahko ve, kakšno ponudbo je mogoče pričakovati v nekem letnem času. Če bi eden od ponudnikov začel ponujati jagode in bi bil pri tem prvi, potem vsakdo ve, da je jagode težko sam pridelal, saj ni nobene druge ponudbe. Težave smo imeli predvsem s stojnicami, ki se nahajajo izven organiziranih prostorov prodaje, te so navadno ob cestah, kjer se ljudje ustavljajo, ker je tako najudobneje. Čeprav pritožb zoper kakovost blaga na tovrstnih stojnicah praviloma nimamo, pa imamo pritožbe zaradi zavajanja glede porekla."