(MNENJE) Cepljeni večerovci ali rekviem za zdravo pamet

V luči odziva, na kakršnega je naletela novica o cepljenju večerovcev, lahko za solidarnost in zdravo pamet nemudoma priredimo pogrebno mašo. Še preden se vklopi mašinerija očitkov, da se oglaša tista, ki je "pri koritu", naj povem, da se tudi sama še nisem cepila, saj na Večeru nisem zaposlena. Kolegom, ki so cepivo prejeli, po svoje zavidam, a jim korak "k normalnosti" tudi privoščim. Če so zaščiteni oni, sem vendar v večji meri zaščitena tudi jaz!

Na družbenih omrežjih zdaj berem nekatere očitke ("Večerovci ste tista sorta ljudi, ki starce in otroke meče iz čolnov, ko se potaplja ladja!") in celo vprašanja posameznikov, ki si predstavljajo, da so neznansko čuteči, dejansko pa le strašansko nevedni: "Pa ne veste, da obstaja veliko starih, ki so bolj ogroženi od vas, pa še niso prišli na vrsto?"

Poglejmo dejstva. Drži, da so bili zaposleni pri Časniku Večer konec prejšnjega tedna pozvani h kolektivnemu cepljenju, na katerega so se prijavili v začetku januarja 2021. Drži, da se je okoli 50 sodelavcev cepljenja res udeležilo. Drži celo to, da je Društvo novinarjev Slovenije 19. januarja uredništva po pridobljenem pojasnilu ministrstva za zdravje obvestilo, da je "vaša poklicna skupina" del kritične infrastrukture. Ne gre namreč pozabiti, da so novinarji in ostali medijski ustvarjalci v neprestanem stiku z drugimi (kar na žalost pomeni, da so lahko tudi učinkoviti prenašalci okužbe). 

Predpostavljajmo, da vsi transparentni razlogi, na podlagi katerih so zaposleni prišli do cepiva, niso zadostni. 

Kopljimo dalje.

AstraZeneca je edino cepivo, s katerim se posamezniki, ki so stari nad 64 let, načeloma ne morejo cepiti. Za to skupino ljudi uporabljajo cepivi Moderna in Pfizer-BionTech. Obenem je cepivo AstraZeneca zadnje tedne veljalo za vprašljivo (dvomi so zdaj ovrženi), cepljenje so nadalje celo ustavili, tudi številni, ki so bili vpisani na čakalne liste, pa so svoj interes posledično začeli odpovedovati. Po vseh smiselnih zaključkih so sodelavci uredništva na vrsto prišli prav zaradi začasne odložitve cepljenj in množičnih odpovedovanj.

Sklicevanje, da bi cepivo, ki so ga prejeli večerovci, morali prejeti "starejši", je na trhlih temeljih. Prej kot na solidarnosti do šibkejših se odziv vzpostavlja na "peskovniških odnosih": "Mami, zakaj ima on lopatko, če je jaz nimam?!" Primer novinarjev ni prvi. Pred časom je javni diskurz burila novica, da so bili cepljeni tudi nekateri študenti medicinske fakultete, ki sicer nimajo stika z bolniki. Študent 1. letnika dentalne medicine je za Delo to potrdil, mi pa smo zagrizli v kost, ki se je hitro izkazala za našo lastno. 

Dejstvo je torej, da je javnost po skupini ljudi pripravljena neusmiljeno udrihati z izgovorom, da so kot "grešniki" s svojim ravnanjem za zdravje prikrajšali nekoga drugega. Slovenci imamo solze za sleherno nesrečo in trobente za sleherno zmago, žal pa tudi lažno moralo za vsako življenjsko situacijo. Vzpostavljamo se na nekakšni moralni avtoritarnosti; čeprav ta enostavno ne vzdrži, pa smo jo pripravljeni prignati do konca in kraja. Vendar - ali ni dobro, da je cepljenih kar največ ljudi? Ali se ne bi veselili, da smo pri tem kot nacija tako zelo uspešni? Da je zaupanje v medicino in dosežke, ki jih prinaša (s cepivom na čelu), tako visoko? Ali ni to naravnost izjemno?

Pred časom je Alojz Ihan v enem od svojih pronicljivih prispevkov pojasnil, da se v človeških skupnostih biološki obrazec avtoagresivnosti izkaže za katastrofalnega, pa naj je kriza, v katero zaide skupnost, še tako huda. Pobijanja in tekmovalnosti, ko gre za dobrobit sočloveka, človeška družba enostavno ne prenese, saj bi kulturni spomin na takšna ravnanja posameznika na slehernem koraku opozarjal, da ne živi med solidarnimi in zaupanja vrednimi člani istega plemena, ampak med krvoločnimi volkovi, ob katerih je tudi ponoči nevarno zatisniti oči.

Negibnost nazorov posameznikov, ki se sklicujejo proti večerovcem, je v tem trenutku morda skoraj podobna solidarni razsodnosti. A pred očmi bi morali imeli to, da vsakršno obtoževanje tistih, ki so dobili možnost, da se cepijo, prinaša škodo. Vsak korak proti večji precepljenosti pa je korak k temu, da se izkopljemo iz dane situacije.

Ni pomembno le, da se cepimo jaz in ti in najini starši. Da se izvlečemo, se moramo cepiti vsi! Nekateri so pač prišli na vrsto prej. Ali ni to samoumevno?