Maj, mesec rekov in košnje

Pa smo v maju. Če bi navedel vse ljudske vremenske reke, ki govorijo o njem, bi bil ta zapis že končan. Pesmi pojejo o njem, maj je mesec zaljubljencev in ljubezni, maj je najlepši mesec … Mogoče je pa vse to celo res? Maja še star hlod ozeleni, pravi ljudski pregovor! Res je, da običajno maja začnemo nositi kratke rokave, se osvobodimo utesnjujočih oblek in privoščimo koži nekaj zraka in svežine. Aprila to storimo morda kakšen dan ali dva, letos bo, vsaj na začetku, očitno tako tudi maja. Pa nič hudega, saj "meseca maja dosti dežja, v jeseni bo dosti vsega blaga". In: "Če je velikega travna hlad, tedaj bo lepa zelenjad, dobro se pridela vino, polne žitarice z novino."

So že vedeli! Mi bi pa sonce in sonce in sonce in toploto, pa ne vročine. Samo to. A časi se spreminjajo. Včasih so kmetje kosili precej pozneje, nekje od junija, zdaj pa se je košnja premaknila v maj, po nižinah je ponekod že pokošeno. Res zgodaj. Kmetje so v to prisiljeni, deloma zaradi boljše kakovosti krme deloma zato, da je pridelajo dovolj. Kolateralna škoda so travniške ptice, čebele in druge živali, pa seveda cvetje, ki izginja s slovenskih travnikov. Vse bolj sterilno zeleni so. Najbrž je bilo za krave seno z bolj pestro sestavo rastlinja bolj zdravo kot le s travnatimi vrstami z visokim donosom. A zavedam se, da kot meteorolog ne vem dovolj o tem, zato bom glede tega raje prepustil besedo usposobljenim za to področje.

Skratka, košnja v tem času ni mačji kašelj. To obdobje namreč pri nas ne slovi ravno po stabilnem vremenu. Cilj košnje je seveda travo vsaj nekoliko posušiti. Dež pri tem ne pomaga in košnja postaja loterija. Glavni dobitek so trije ali štirje dnevi toplega in sončnega, po možnosti še malo vetrovnega vremena. Kako je z dobitki na loteriji, najbrž veste. Ali se tega vsaj zavedate. Verjetnost je res majhna. Če pa že, če je vreme v tem času toplo, sončno in predvsem suho, kaj hitro pride do pomanjkanja vode v vrhnjem sloju tal, kar pa ni dobro za rast (in to so vedeli že naši predniki, kar dokazujejo zgoraj navedeni ljudski izreki). Seveda še nisem slišal, da kakšen kmet trave ne bi pokosil, je pa najbrž dobival sive lase, ko je čakal na primerno vreme ali pa ko mu je dež močil že pokošeno. Niso zaman nastali kozolci! Žal prav hitro izgubljajo svojo vlogo.

Pa ste kdaj poskusili, kako to gre? Verjemite mi, počasi! Čisto nič v stilu današnjega kmetovanja, no, ne samo kmetovanja, življenja nasploh. Za to so potrebni ljudje in čas, česar pa dandanes na kmetijah ni na pretek. Bodo kozolci, ti kazalci ljudske iznajdljivosti in inovativnosti za lažje premagovanje vremenske spremenljivosti, povsem izginili? Škoda jih je, tudi po arhitekturni plati so nekaj unikatnega za dobršen del Slovenije. A kaj vse smo v preteklosti že izgubili, ker se je spremenil način dela, pa tega sploh ne vemo.