"Prišli smo iz Sumija. Bilo je strašno. Hiše so zrušene. Sedemsto metrov od nas so padale rakete. Umrlo je enaindvajset ljudi. Ubili so tri otroke." Gospa Katerina je z nečakinjo Paulino in drugimi sorodniki v Lvovu čakala na vlak proti poljski meji. Pripovedovala je o stvareh, ki si jih še pred slabim mesecem dni ni upal nihče niti predstavljati. Ko so bežali, so v torbe nametali zgolj najnujnejše – obleke in osebne dokumente. Otroke so zavili v zimske kombinezone. Čez ukrajinske ravnice iz smeri Belorusije v teh dneh veje sibirski veter. Tudi desetletna Paulina je na begu pograbila najnujnejše: s seboj je vzela violino. Na peronu je torbo z inštrumentom snela s hrbta in jo pestovala v naročju.
Tukajšnja železniška postaja je polna beguncev, ki pred vojno bežijo proti zahodu. Matere in otroci so zasedli vse kotičke ogromne stavbe. Na hodnikih so delali red policisti, vagone so stražili vojaki. Lvov, mesto z levjim imenom in skoraj milijonom prebivalcev, še ni doživel napadov ruske vojske. Vendar se pripravljajo, kot da bodo rakete že jutri priletele tudi k njim. Na vhodih v mesto stojijo vojaške blokade, vreče s peskom so zložene v bunkerje. Uniformirani možje z dolgocevnim orožjem ustavijo vsakega prišleka, pregledajo dokumente in prtljažnik. Cestne blokade so postavljene tudi v notranjosti mesta. Ljudje tu govorijo o "saboterjih iz Rusije", ki naj bi prišli pripravljat teren za invazijo. Med deseto zvečer in šesto zjutraj gibanje po mestu ni dovoljeno. Že dve uri prej vse ugasne.
"Vsi smo morali na kolena"
Medtem ko ženske in otroci bežijo iz države - v Evropsko unijo se jih je umaknilo že več kot dva milijona - se moški pripravljajo na boj. "Moj mož je ostal v Kijevu. Branil bo Ukrajino. Peljal naju je sedemdeset kilometrov iz mesta, tam smo našli drug prevoz, on se je vrnil," je povedala mlada mamica Ana, ki je na ozkem hodniku obtičala z ogromnim kovčkom in štiriletnim Sašo. Pripovedovala je, kako so jih na begu iz predmestja zajeli ruski vojaki. "Vsi smo morali na kolena, a so nas potem izpustili. Na kolono za nami so streljali s tankom," je povedala. Saša je medtem pogumno glodal piškot. Zdaj je on edini moški v družini.
Tudi Lvovčan Maksim, študentski prostovoljec v begunskem prenočišču, pravi, da se je javil za teritorialno obrambo. "Boril se bom, če bo treba. Že en teden čakam, a me niso poklicali. Jutri greva s prijateljem še enkrat vprašat, kaj se dogaja." Uglajeni mladenič z angleško frizuro je rekel, da so Ukrajinci zdaj v enakem položaju kot protagonist v videospotu Angel glasbene skupine Massive Attack. "Saj veš, najprej ga vsi lovijo. Potem pa se obrne in začne teči proti njim. Takrat oni zbežijo. Če greš proti njim, se te ustrašijo," je rekel.
Slava Ukrajini! se je glasil uradni pozdrav
V Ukrajini je danes marsikaj improvizirano. Na vojaških kontrolnih točkah, ki smo jih doživeli na poti čez Karpate v notranjost države, ni bilo povsem jasno, ali so avte vsakih nekaj kilometrov ustavljali pravi vojaki ali lokalni šerifi s kalašnikovkami. Slava Ukrajini! se je glasil uradni pozdrav. Svetovni jedrski velesili so se nekateri možje zoperstavili kar z lovskimi puškami. Ukrajincem je treba priznati - levji pogum.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
